Pri zelo čustvenih ljudeh se včasih pojavi občutek krivde, razumsko težko razložljiv. Kot da bi s tem, da sprejmejo novo žival, na nek način izdali ljubljeno preminulo. Zato se zna čas žalovanja vleči precej dolgo, kar seveda izčrpava in lahko celo škodi.
Včasih pomaga, da se s takim človekom strinjaš:"da, nihče ga/je ne more nadomestiti, nobena ne bo več taka; ampak toliko jih, ki rabijo dom, ti jim pa ga lahko nudiš, imaš veliko srce. S tem ne izdaš preminule, saj nove muce ne boš imela tako rada, kot si imela njo; nič manj rada, vendar drugače, saj je tudi vsaka muca enkratna in neponovljiva".
V bistvu "špilaš na srčno karto", kar ni nič slabega, saj s tem pomagaš vsem udeleženim.
In nova žival dejansko pomaga, čeprav se ti v začetku zdi, da ti bo počilo srce in nikoli več ne boš imel nekoga tako rad.
Pa mogoče bi bilo boljše, da bi bila nova muca vizuelno drugačna. Sicer se zna zgoditi, da podzavestno iščeš značaj preminule in ga seveda ne najdeš.
(tako sem jaz "slaba" na srebrne tigrice, ampak če se bo le dalo, ne bom nikoli več imela nobene).
Držim pesti
