Daj si duška

Ker je tudi moje pisanje del tega, o čemer govori Sansa, se opravičujem. Ponavadi se res potrudim vzdržat takšnega in podobnega sovražnega govora, pa mi še vedno kdaj zleti izpod prstov, za kar mi je žal.

sansa, bravo. Podpis.

Ne spomnim se, ampak ponavadi se vzdržim takih komentarjev, si jih pa milijon% mislim in ne vem zakaj bi se jih mogla vzdržat.. Moje mišljenje je namreč, da povem vse, kar si mislim in ne hinavim, saj če že je neka "karma" tam zgoraj, je ziher bolje, da nisi hinavec in poveš, kar misliš, ne pa da molčiš in si misliš svoje ter s tem nabiraš jezo v sebi in enkrat eksplodiraš (kar te v tem živaloljubskem "poslu" slej ko prej doleti). Prijazen forum lahko ostane kljub takim komentarjem po mojem mnenju in mislim, da s tem prijazen bolj leti na butaste in nepomembne prepire s soforumaši (ne poznam "drugega" foruma, zato govorim na pamet), zatorej, če te kakšen moj komentar na to temo zmoti, se ti že v naprej opravičujem, definitivno pa mi zanj ni žal, ker včasih je pa vsega RES preveč.

uporabniki vzdržijo komentarjev o tem, kakšno kruto smrt in koliko trpljenja pred tem želijo mučiteljem živali in neodgovornim lastnikom. ...
..., da se vsi skupaj malo zamislimo in si nastavimo ogledalo.

Take izjave, misli in čustva uničujejo pozitivno energijo. Pa če se tega v tistem trenutku zavedate ali ne. Kar gotovo ni namen nikogar, ki deluje tu gor.

Nekaj malega (res osnove) o karmi, kogar zanima (in ker jo tu na forumu tudi velikokrat omenjate):
Na našo karmo vplivajo dejanja, besede, čustva, misli,... Dejanja vplivajo z nižjo vibracijo, čustva imajo že večjo moč, misli največjo. Slabšo karmo si tako nakoplje nekdo, ki "pošilja" škodljive misli in čustva o nekom ali nekem dejanju, kot pa tisti, ki je nekaj slabega naredil, pa ob tem npr. ne čuti/misli nič destruktivnega v sebi (se npr. sploh ne zaveda, da je nekaj narobe naredil in ga za vse v bistvu prav malo briga).
V praksi torej bo slabša karma doletela vas/nas, ki se ob dejanju počutite slabo in želite povzročitelju vse najslabše in ga obsojate, se zaradi tega grizete, kot pa tistega, ki je dejanje storil, mu za to dol visi in se mu mogoče zdi to celo nekaj normalnega, ali bo čez kak dan na svoje slabo dejanje že pozabil.
(Bolj torej lahko naj*** tisti ta lepo vzgojeni, ki imamo več občutka za prav in narobe, več vesti. Po drugi strani pa imamo tudi večjo možnost zadeve popraviti, kot tisti, ki jim je vseeno.)
Tako to (žal) je.
Na začetku, ko ga spoznaš, deluje to dejstvo zelo zelo nefer. Ko pa se poglobiš in ugotoviš, zakaj in kako se vse dogaja, se pa stvari začnejo jasniti. Ampak to je pa potem že naslednja, dolga zgodba, vredna prebiranja knjig in predvsem dela na sebi.

Pri "izbruhih" je torej pomembno, ali so res samo trenutni in so pač morali iti ven iz nas (to v bistvu ni nič hudega), ali pa gre za globlja čustva, obsojanja, jezo, sovraštvo, ki ne minejo kar tako na hitro in se kopičijo b nas. Dodatno stresati jih med ostale uporabnike tega foruma pa res nima smisla.

(Tale moj odgovor je splošen, ne leti na nikogar konkretno, povem pa kar sem začutila v zadnjih nekaj mesecih, odkar poznam in spremljam tale forum.)

LP

Sansa mene pa zanima kakšne občutke imaš do ljudi, ki so krivi, da živali tako kruto trpijo. Jih lahko sprejemaš enako, kakor ostale, ki so odgovorni do živali in zaradi katerih živali ne trpijo ? Bi zmogla ostati ne besna, ne jezna, ne želeča najslabše človeku zaradi katerega bi na primer trpela tvoja žival? Tale moja vprašanja niso provokacija ampak me resnično zanima.

Brez zamere (again), ampak mislim, da karmo vsak po svoje dojema in jo interpretira. Meni npr. karma ni nek bog, ki je nekje med oblaki in me spremlja povsod, ampak je neka aura, ki me potolče vsakič, ko nekaj kiksnem, včasih pa tudi takrat, ko nimam pojma kaj sem komu naredila, da sem si to zaslužila (npr. čudežen pojav škatle mladičev na dvorišču naše društvenice - in ne vem zakaj si v tem primeru ne bi smela grdo mislit o tistem, ki je to naredil ). Mene osebno je primer (MH) tistih dveh muckov z mušjimi ličinkami in zaradi tega degeneracijo mišic zelo hudo prizadel in v tistem trenutku ogledovanja slik, sem si mislila "mater, človeška brezbrižnost ne pozna meja" in si želela, da bi bil ta človek v prihodnjem življenju eden izmed teh mucov, ki životarijo in poginejo (če jih ne najdejo srčni ljudje), če se bom zaradi tega bolj zamerila karmi kot tisti, ki je to naredil potem pa res ni pravice na tem in onem svetu!!

Skratka strinjam se, da morda takšni komentarji res ne odražajo našega najlepšega obnašanja in odraslosti, ampak so stvari na svetu, ki privabijo iz nas najslabša mišljenja, ki jih lahko (včasih pa to tudi ni mogoče) kontroliramo tako ali drugače (vsak na svoj način) in če en tak komentar kot so bili ti sprostijo naše frustracije, občutek nemoči in poskrbijo za naše boljše počutje, ga bom pač napisala (pa naj ga potem moderatorji zbrišejo, če ni bil primeren).

Pri "izbruhih" je torej pomembno, ali so res samo trenutni in so pač morali iti ven iz nas (to v bistvu ni nič hudega), ali pa gre za globlja čustva, obsojanja, jezo, sovraštvo, ki ne minejo kar tako na hitro in se kopičijo b nas. Dodatno stresati jih med ostale uporabnike tega foruma pa res nima smisla.

Meni gre tudi na živce, ko nekdo napiše, kam bi koga obesil. To zame ni samo trenutni izbruh, ker ostane zapisano, za zmeraj.

Sva se zadnjič s fantom o tem pogovarjala. Sem piz**** čez tisti protest o gejih, pa ni mogel razumet, zakaj moram to naglas povedat, on si pač misli svoje. Zato, ker bi me drugače znotraj žrlo. Ampak vmes ni bilo nobenega obešanja in mučenja, mi na kraj pameti ne pride, da bi nekomu rezala noge (oz. razmišljala o tem), ker misli, da se imata lahko rada samo moški in ženska.

Patricija, lahko si besen in jezen, to vsekakor sem ob vseh teh zgodbah, bes in jeza pa ne vključujeta želenja nasilne smrti.

Pa ja *šiva*, jasno, da ti popustijo živci in ti kaj zleti iz ust. Ampak tudi če ti zleti na tipkovnico, je vmes še tisti gumb pošlji. Tega se pa da kontrolirat.

Mah saj vsak kdaj v afektu kakšno nepremišljeno izusti/napiše. Jaz takih enkratnih izbruhov ne jemljem resno in sem mnenja, da je čisto neprimerno primerjat nekoga, ki napiše sto normalnih komentarjev in en komentar v afektu in v občutku jeze in nemoči, z nekom, ki v realnosti izvede takšna dejanja. Če bi bili mučitelji živali primerno kaznovani, se grem stavit, da ne bi bilo nobenih takih komentarjev. Ker pa ni noben kaznovan ali pa odnese kakšno smešno milo simbolično kazen ali pa celo da nasrka nekdo, ki je prijavil mučenje, je pa čist logično, da je folk jezen in da se počuti ob takih dejanjih nemočnega, saj se s tem podpira še več nasilja nad živalmi. Logično, da kdaj pa kdaj tudi kakšen nepremišljen komentar pade, sploh na forumu ljubiteljev živali, ki pri tem težko ohranijo ravnodušnost.

Poznam ljudi, ki so mladiče svoje mačke zavezali v vrečo in vrgli v vodo (ko sem bila še otrok, če bi bilo to zdaj, bi jih seveda doletela prijava). Pa jim zaradi tega ne želim, da kdo njihove otroke zaveže v vrečo in vrže v vodo. Poznam ljudi, ki so svojega starega psa dali lovcu ustrelit (spet, v času moje OŠ). A naj zato temu človeku želim kroglo v glavo? Poznam ljudi, ki vsako leto po nesreči pokosijo kakšno muco ali srnjačka, ko kosijo svoje ogromne travnike s traktorjem. A naj jim privoščim, da še njim kdo poreže roke in noge? Da bodo trajno nezmožni za delo, da bodo njihovi majhni otroci imeli starše invalide, da jim bo zato propadla kmetija? Pa a ste na glavo padli? A se res zavedate, kaj napišete? A pomislite dlje od besed, si predstavljate samo dejanje? In posledice? Si predstavljate imeti nekoga pred sabo na milost in nemilost in ga mučiti, pohabiti, ubiti? Ali pa mu želeti, da ga doleti mučenje, pohabljanje, ubijanje s strani koga drugega, ne vas? (Ne vidim, da bi bila v tem primeru vaša krivda kaj manjša, ker sami ne bi imeli krvavih rok.)

Ti ljudje nimajo enakega vrednostnega sistema. Za moje pojme so v duši pohabljeni. Verjetno nekaj po tuji krivdi, nekaj po svoji, kdo ve. Jaz ne. Veš ti? Seveda zagovarjam, da je vsak odgovoren za svoja dejanja. In da bi moral odgovarjati. Ampak ne tako, da ga množica kamna (odreže noge, obesi, vstavi poljubno). Seveda me razbesnijo in razžalostijo dejanja krutosti do živali in strah me je, ko pomislim, da bo moj otrok rastel v svetu, kjer živijo taki ljudje. Ampak ali naj zato še svojega otroka učim nasilja? Poskusila jo bom naučiti, da se bo znala braniti in se postaviti za šibkejše. In da je to tudi edina situacija, ko je nasilje upravičeno - samoobramba ali obramba šibkejšega, ne pa maščevanje.

Poznam človeka, ki ni dober človek. Grdo se je obnašal do starih ljudi, prisvojil si je nekaj, kar ni bilo njegovo. Nekaj let pozneje je po nesreči sam zakrivil smrt svoje predšolske hčerke. Sem pomislila na karmo? Ja. Sem mu privoščila? Ne. Česa takega ne bi mogla privoščiti nikomur. Taka bolečina je nedojemljiva in kdor lahko reče, da jo komu privošči, je ali do kraja pokvarjen ali pa do skrajnosti nečuteč in se ne zaveda, kakšno grozo privošči.

Saj ne gre za to, da ne bi smeli biti jezni in prizadeti. Moteče je to, da v temi vsakega revčka v slabem stanju nakmalfamo tudi po 10 in več strani samega gneva in maščevalnosti.

Sansa, podpis.

Jaz pa v bistvu razmišljam takole... Imamo zakone - konkretno zakon o zaščiti živali. Živimo v (kao) pravni državi. Jaz si pri vsakem incidentu samo želim, naj krivec skasira najvišjo možno kazen. Ja, kazni so premajhne, ampak na tem se da delat. Nisem pa za to, da se gremo srednji vek in "zob za zob" in nisem za to, da se gremo Ameriko in smrtno kazen. Naj pa ljudje seveda plačajo svojo zlobo/nevzgojenost/neumnost.
Bi lahko napisala še več, ampak je sansa napisala točno to, kar bi jaz.

Po mojem globokem prepričanju nimamo pravice blekniti karkoli nam pade na pamet, sploh ne, če s tem lahko prizadenemo koga drugega. Vsi tukaj smo odrasli in odgovorni, kakor za svoja dejanja, tako tudi za svoje besede. In nihče, prav nihče, nima pravice nalašč prizadeti nekoga drugega, in tako tudi ne želeti komu kaj slabega. Sori, tako jaz vidim stvari.

Za me ni velike razlike med izjavo "imam pravico govoriti grdo o nekom in ne vidim, kaj je tukaj narobe" in "imam pravico zavezat mucke v vrečo in ne vidim, kaj je grdega v tem". Pa ne zaradi prvega dela, kjer je vsem jasna razlika v teži dejanja, ampak zaradi drugega, v katerem se storilec trmasto opravičuje in ne želi sprejeti odgovornosti za svoje dejanje, kaj šele spremeniti obnašanja in s tem postati boljši človek.

Odgovorila bom še na Patricijino vprašanje sansi. Tisto, kar jaz občutim v takih situacijah je žalost. Ne bes, ne jeza, ne srd. Le žalost. Popolnoma enako je bilo tudi v verjetno najtežji krizi v mojem življenju, ko sem bila tako prizadeta, da bi me kmalu pobralo. Celo življenje tudi gledam primere v najožji družini, kako ljudje, ki so polni besa in jeze grenijo vsakdan svojim bližnjim in obenem sebi. Samo zato, ker trmasto vztrajajo na tem, da imajo pravico biti jezni in v jezi povedati marsikaj slabega in zlega.

No, kot sem že rekla, odrasli smo in odgovorni in vsak mora živeti s svojo vestjo in posledicami svojih dejanj. In svojih besed in svojih misli. Količina energije, ki jo ima vsak od nas, je omejena in zato jo je res škoda zapravljati na nekaj slabega.

"...ne bodite hudi, če sem vam katero grenko povedal; saj menda veste, kako je dejal rajnik Jernejko na Golem: 'Ali ga bom s pogačo pital, kadar se s kom kregam! Kar ga bolj ujezi, to mu zabelim.' zdaj pa le zdravi ostanite!"
(Fran Levstik, Martin Krpan z Vrha)

Takole si jaz o tem mislim. Ne bomo rok rezali in glav razbijali, gre samo za izražanje trenutne jeze, žalosti, nemoči. Beseda ni konj, priduša se pa človek že lahko, od besed k dejanjem je še dolga pot, ki ne bo v teh primerih nikoli prehojena.

visinnox - točno tako .

No, pa da še jaz nalijem nalo olja zraven. Prav imaš sansa, smo packi. Sem še danes jezna nase, da sem pred dnevi nalimala gor smajlija z gorjačo. Potem se sploh nisem več razumela. Nisem nasilna, ne bi mogla nikogar udarit, še muho spravim ven iz stanovanja , pajka se naravnost razveselim. Tudi, ko sem našla mucka v jarku- enega ravno včeraj, sem vedno olajšana, da mu lahko pomagam, da je na varnem, na toplem in ga lahko nahranim, in niti slučajno nisem komu priželela slabega. Ampak jeza nas pač zgrabi in takrat rečeš kaj, kar res ni prav.
Če pa pogledaš po tem forumu, se včasih naravnost razveselim, kako s(m)o vseeno pripravljeni pomagat, marsikdaj tudi tam, kjer veš, da ni dosti upanja. Predvsem to mi pa polepša dan. Prvič sodelujem nekje, da nekdo dela samo za dobro drugih soživečih in zmeraj sem zelo vesela, ko nekdo da dober dom nekomu, ki pred tednom ni imel upanja. Kaj to pa nič ne pomeni?

Sansa, podpis.

Jezni smo itak vsi vsake toliko, tisti, ki smo redno na forumu v času poplave mladičev pa vsak dan nekajkrat. Ampak meni se vseeno zdi, da mora človek imeti malce kontrole nad tem, kar javno napiše. V mojih časih mladosti, ko še ni bilo neta, je bilo vse, kar si javno zapisal, sveto in hudo premišljeno. Zdaj pa se vsakemu (tudi meni) kdaj pa kdaj zgodi, da popolnoma javno napiše trenutno misel, ki pet minut za tem, ko se razgreta glava ohladi, itak ne velja več. Ampak jaz vedno pomislim - a lahko zapis take misli komu škoduje? Če ne, jo zapišem. Če ja, je ne. In vsaka misel o pretepanju/klanju/rezanju nog ipd škodi. Nam ta starim ne, ampak tale forum berejo tudi mladi, pa tudi otroci. Moj sin ga bo (če bo forum le ostal tak, kot je) takoj, ko bo znal brati. In RES ne želim, da tukaj kdaj prebere, da nekdo nekomu želi pohabljenje ali smrt.