Saj lahko tukaj na kratko napišem še Tobyjevo zgodbo, za tiste, ki je ne poznate, ne?
Najden je bil jeseni 2008 kot mladiček, poln glist in z golo liso na nosku, na parkirišču v Domžalah. Gola lisa se je seveda izkazala za mikrosporijo. 6 tednov je pri meni živel v kletki, ven je hodil samo toliko, da sem ga namočila z zdravilno raztopino. Kljub temu je ostal pravi cuker.

Takoj, ko je prišel ven, je vzel Timija za mamo, ki jo je prezgodaj izgubil:

Osvojil je vse, tudi mojega dragega, s katerim sta takole preizkušala spalne položaje (vse fotke posnete v roku pol ure, nobeden od njiju se med tem ni zbudil)

:
http://www.mojalbum.com/vanish/toby-novePoleti 2010, ko še ni dopolnil dve leti, pa je prej požerušček kar naenkrat nehal jesti. Kmalu so ga bile same kosti in preiskave so pokazale težave z jetri, postavljen je bil tudi sum na FIP. Težo je več mesecev komaj držal okrog 3kg (zdaj jih ima skoraj 5) in prišlo je celo tako daleč, da sem dejansko razmišljala tudi o evtanaziji. Potem mi je tista vetka, ki tukaj včasih heleni identiteto krade

rekla, naj počakam še kakšen teden. In sem. In je Toby začel jesti.
Dva meseca po tem, ko je ravno dobil apetit nazaj in je teža prilezla do 3,3kg, je začel krvavo lulati in spet nehal jesti... Tokrat je šlo za kamne v mehurju, kar smo rešili z veterinarsko dieto.
No, potem je cele pol leta zdržal zdrav, zredil se je na omenjenih hruškastih skoraj 5kg, postal umirjen gospod, ki okrog pojajočo se mladino samo prezirljivo gleda... In potem si je v mačjevarni sobi, še vedno ne vem kako, zlomil in skoraj odtrgal zadnjo tačko... In zdaj smo, kjer smo. Delamo pač na tem, da ga pocajtamo (kot vedno do sedaj) in srčno upamo, da je svojo mero bolezni in poškodb dal skozi in da nas čaka mirnih, zdravih 15+ let. Tudi z vašo pomočjo.
