Heinz, Sini, Dodo in Lilli

Zoprna reč. To je verjetno fotkan, ko je izvedel za neljubo novico.

Ne ravno, ampak ja, tako nekako je izgledal
Iskreno povedano, če ostane tako, kot je, če mu bo flixotide pomagal in se stanje ne bo poslabšalo, bova tole shendlala z mezincem leve šapice

Kaj drugega od tebe tudi ni pričakovati.

Ne vem, kdo je lepši, maček ali tepih

Ne vem, kdo je lepši, maček ali tepih

Ja tepih, ne?! Ne

Spremembe, pojejo Fed Horses .
Spremembam navkljub, ostajamo taki kot prej

Lepo vas je videt.

Kičurija živa

Res je, pravi kič.

Iiii, kolk muckov

Ne morem verjeti, da smo se nazadnje javili šele januarja...
Vsi smo zdravi, v super formi, razposajeni, igrivi (te dni zaradi pripeke malo manj) in nadvse veseli. Ena lepa, lepa banda so.
Dodo in mali sta kot rit in srajca, mali se je od njega nalezel vseh možnih trikcev, tako da sta si sedaj karakterno že zelo podobna, česar Lilli ni najbolj vesela . Ne pravijo zastonj, da so tibetanci zelo mačji






Pa še ena zanimivost. Odkar je prišel mali v družino, Dodo ni imel ene same astmatične epizode. Niti ene. Lahko, da gre za naključje, lahko da astmo sproža kakšen alergen, ki se bo ponovno pojavil jeseni, ampak dejstvo je, da je od oktobra njegovo dihanje bp.
Naj tudi ostane tako.

Držimo pesti!

Vem, da je fraza obrabljena do obisti, a ne morem verjeti, da danes mineva deset let!!! od njegove udomitve.
Najpožrešnejši, uber-potrpežljiv, še vedno neverjetno igriv in prelepi Dodo, naj ti zdravje služi - nič več od tega ti ne želim, za vse ostalo itak poskrbim jaz
Še na vsaj enkrat toliko, zlato moje

Vse najboljše, lepotec pa zdrav bodi in vesel še veliko srečnih let

To pa je fotka za portret! Se strinjam s tvojo mamo - le zdrav bodi, za vse ostalo bo poskrbljeno.

Čestitke, čestitke

Čestitke Dodo ...glede na kraljevsko pozo na fotki, vidim da imaš vse pod kontrolo .

Čestitke še veljajo, a ne lepota mačja

Po tako dolgem premoru od zadnjega javljanja bi se raje oglasila s kakšno lepo fotko in najnovejšimi prijetnimi novicami, a se je življenje zasukalo drugače.
Dodo je bolan, z začetnim sumom na IBD, včeraj je bil prvič izražen sum na gastrointestinalni limfom.

Začelo se je s počasnejšim hranjenjem, bila sem prepričana, da ima ponovno kakšno težavo z zobki, a je pregled bil bp, prav tako krvna slika.
UZ prebavnega trakta je pokazal precej odebeljeno/vneto steno želodca, debelega in tankega črevesja ter trebušne slinavke.
Po dveh tednih 5 mg prednicortona se je stanje bistveno izboljšalo, z njim tudi Dodotovo počutje, po postopnem zniževanju doze zdravila pa hitro poslabšalo.
Pri predzadnjem UZ so bile opažene povečane bezgavke, a so tudi te počasi splahnele, razen ene, ki še vedno vztraja in pritiska na črevesje, kar mu je povzročalo slabost, posledično tudi odklanjanje hrane.
V obdobjih, ko se mu je apetit povrnil, je pojedel zelo velike količine in še vedno hujšal.
Monoproteinsko in liofilizirano hrano zavrača, surovo meso mu je povzročilo hudo bruhanje in večdnevno splošno poslabšanje počutja, zato ga še naprej hranim z njemu znano mokro hrano (Mjamjam).
Na razpolago ima biopsijo ali konzervativno «zdravljenje» s kortikosteroidi, trenutno dobiva tudi zdravilo proti slabosti, zaradi bruhanja. Biopsija bi lahko dokončno potrdila ali ovrgla sum na IBD in/ali limfom, ampak… v primeru limfoma je edino zdravljenje (ki to ni) ali povečanje doze kortikosteroidov (kar je že v teku, trenutno prejema 5 mg prednicortone na 12 ur), ali kemoterapije - s to ne bi imela težav, če bi bilo govora o mladi živali, pri 11 let staremu mucu se na to pot ne bom podala. Tudi zato, ker že sedaj ni pri najboljših močeh.

Ne vem, kaj naj rečem. Minuli vikend me je precej sesulo, zdaj sem skoncentrirana na kvaliteto življenja. Mogoče en teden, mogoče dva, morda pol leta ali - upanje zadnje umre (ampak ko umre, vidiš da je surovo in kruto, upanje namreč) - pet let, pojma nimam.

Težko verjamem, da se to dogaja najbolj veseljaškemu mucu, kar sem jih imela čast spoznati. Pa ne njemu, dijopovero. Ne Dodotu.
In istočasno se zavedam, da je tako razmišljanje smešno, da nihče ni večen, niti Dodo.
Samo srce razmišlja drugače in moji možgani tuhtajo, kaj sem morda naredila narobe. Bi mu morala kuhati? Ga imeti na surovi prehrani? Je genetika pomembnejša od vsega in hrana nima veze? Pojma nimam, verjetno ne bom nikoli izvedela.

Tako, to je novega pri nas. Tokrat nič novih smrčkov, nič objemov, ampak ta grdi, neizogibni del življenja.

Ojoj, Dodo

Držimo vama pesti, da se stanje vsaj toliko stabilizira, da on brez bolečin in težav fura naprej. Pa naj si fant privošči vse, kar mu paše. Ti veš in on ve, da si mu in mu boš naredila vse, kar je možno, da lepo in dostojno živi, kolikor pač bo.

Moksa, mislim nate in ti pošiljam velik objem. Pa še Milica kle škripa zraven v podporo