Tlačiti mačka, ki ne napreduje v socializaciji, v namestitev, je
nepremišljeno in sebično.
Nepremišljeno zato, ker se oseba, ki bo tega mačka dobila, ta trenutek najbrž še ne zaveda, da je dobil mačka v trajno namestitev oz. v lastništvo (divji mački pač niso zaželjena kategorija za posvajanje in je malo verjetno, da bo kdaj našel dom). Čez en mesec, ko boste sami ugotovili, da iz mačke ne bo najbrž nikoli sproščena naročna mucka, zadovoljna z notranjim bivanjem, bo za ukrepanje prepozno.
Sebično pa zato, ker oseba, ki o tem odloča, ukrepa na podlagi svojih čustev, ne pa na podlagi tega, kaj ta konkreten maček dejansko potrebuje. Razumem, da se te neka žival bolj dotakne kot druga, ampak samo zato, ker si jo želiš videti nekje srečno na kavču, še ne pomeni, da je to za konkretno žival najbolje. Kaj boste, če/ko bo mačka zaradi stresa prenehala jesti, zbolela ali pa se iztrebljala naokrog?
In še tretja zadeva: pomlad je in mladiči so na poti. Kaj je namen takšne prisilne socializacije, ki bo samo zasedla prostor drugemu mačku, npr. mladičku, ki bi lahko preživel, ki bi bil socializiran, pa bo zato, ker ni prostora, ostal na cesti/končal v skrinji. Da ne omenjam vseh prijaznih odraslih, ki so še zunaj in odveč.
Ne morem govoriti za druge, ampak jaz ne bi želela sodelovati z nekom, ki s takšnim ravnanjem kaže, da mu je tako malo mar za blagor živali.
Če pa želite še en tak nesrečen primer iz preteklosti, kaj se zgodi, če čustva prevladajo nad razumom, pa je tule:
viewtopic.php?f=78&t=457