Daj si duška

Ne še, vetka bo glavna pri izbiranju kadrov in če nisi kadilka, imaš že precej bonus pik pri njej.
Te bomo imeli v mislih, itak.

Hehe, nisem, nikoli nisem kadila in tudi na stara leta ne nameravam začet.
Bom vesela, če me boste res imeli v mislih, ko bo treba pa življenjepis oddat, pa samo povej.

parček seveda

ja, upam da se ji stvari obrnejo tako kot si želi in si res čimprej omisli kake štirinožne zgagice. če imaš pa živo kje blizu, jo pa puzdrav prosm

Trenutno ne, jo pa bom .

Punce, nekaj bom napisala, verjetno spet nekomu ne bo prav, pa vendar - ko sem se pred mnogimi desetletji odločala za izbiro poklica, sem bila v dilemi: ali izbrati študij v domačem kraju, prijetno življenje v krasnem podnebju in po koncu študija buhvekakšno službo, če sploh, ali iti študirati drugam in delati tisto, kar si želim. Izbrala sem drugo, za dobit službo potem odšla še dlje od doma. In, če bi ponovno izbirala, bi naredila enako.

K Duškotu lahko zapišem to, da mi bodo čez par minut prišli trije različni obiskovalci zaradi tri različne stvari. Porkaš, so ljudje komot, samo sporočijo, kdaj pridejo, če pa ti takrat imaš kaj drugega, je pa tvoj problem

Edit: sem šla gledat, pred vhodom v pisarno je ravno plac za par stolov, bomo pa čakalnico imeli po tanovem

Cats, zakaj komu ne bi bilo prav? Super je, da si izpolnila svojo željo in da ničesar ne obžaluješ. Jaz svoje največje želje nisem izpolnila, ker sem razmišljala preveč praktično (kakšno službo pa lahko dobi astrofizik v tej naši državi?). V ravno pravem obdobju sem se družila s kupom izredno entuziastičnih programerjev in so se mi zdeli totalni frajerji. Odločila sem se, da bi to tudi jaz rada znala in kot naravoslovki po duši mi postopkovno reševanje v bistvu logičnih problemov leži. Moja karierna pot je bila torej bolj posledica družbe in trenutnega navdiha, pa je bila tista najbolj optimalna zame. Sigurno ne bi ničesar spremenila, tudi če ne bo noben komet nikoli nosil mojega imena.

Cats, podpiram Samo, če uživaš v svojem poklicu/delu, si lahko dejansko srečen
Pa se je treba včasih prekvalificirat ali pa spremenit svoje gledanje na službo - ni važno, moramo se pa zavedati, da v službi preživiš tretjino življenja (tko, mal zaokroženo) in če si to tretjino življenja nezadovoljen, potem tudi preostanek življenja ne more dobro laufat ...

kakšno službo pa lahko dobi astrofizik v tej naši državi?

Ja, prav v tem je štos - greš potem v državo, kjer astrofizik dobi službo

Nenehno se srečujem z ljudmi, tudi z zelo mladimi, ki absolutno niso pripravljeni na kakršnekoli spremembe v svojem utečenem življenjskem vsakdanu, četudi bi jim lahko prinesle boljšo službo, boljši standard, več časa... Kaj pa vem, mogoče sem jaz ful čudaška

Ma nisi čudaška, meni se zdi kul. Moja izbira je pač prišla po drugačni poti, ampak glavno je, da verjamem, da je bila pravilna. Priznam pa, da še potovati nisem nikoli želela, kaj šele živet nekje drugje. Če to pomeni, da sem neprilagodljiva, tudi prav. Sama vidim svoje cilje uresničene: svoje delo imam rada in mi omogoča, da sem samostojna.

Jaz bi pa trenutno takoj šla ven (pod pogojem, da je strošek za selitev mačkov cenovno sprejemljiv in ne zahteva enomesečne karantene ) ... Če se mi ponudi takšna priložnost, grem Samo res pa je, da je ne iščem

Midva sva lani kupila hiško mojih sanj, ni šans, da grem kamorkoli.

K Duškotu lahko zapišem to, da mi bodo čez par minut prišli trije različni obiskovalci zaradi tri različne stvari.

... in zdaj že eno uro nobenga ni, blagor meni

In ko boš ravno odhajala, se bojo vsi trije namalali? Naenkrat. In vsem se bo strašno mudilo in bodo hoteli biti prvi na vrsti?

Se mi zdi, da paše semle

Čez par mesecev boste pa držali pesti, ker se jaz končno vpisujem na faks, na katerega bi se morala že prvič (in ne tretjič )

Hih, pametne krave

Držim pesti za faks! Res Jaz se tepem po glavi, ker nisem sledila svoji želji, čeprav se za prepis nisem odločila. Bom rajši pavzirala, potem pa bomo videli... Tako da ti privoščim, da ti uspe

Ma sem se tudi jaz že hotela začet pritoževat nad mojo službo, pa sem Vixen prebrala in ne vem več, če je primerno .

Prosim, ne me narobe razumet ampak res ne vem kaj je bolje...to kar preživlja Vixen ( upam, da čim prej najdeš kaj primernega in predvsem plačanega) al pa to, da sem res cele dneve v službi...od 7...8 pa do 17...18..19...tud do 21 sem že bila.Pa to ni slow motin ampak akcija in stres cel čas.
Največkrat se na wc ne grem cel dan, da o malici sploh ne govorim. .

Ne bom sploh začela o tem, da me potem otroci doma čakajo, da so hvala bogu ze malo samostojni -10 in 12, ampak še vseeno mi ni fer, da so toliko sami....

Ko se kaj pritožim me mirijo, saj bo bomo novega vzeli...pa ti bo pomagal, ko ga boš naučila...pa bo bolje....samo še malo počakaj.
Seveda dobimo novega, ponavadi kaksnega čist frišnega, ki se niti približno ni spoznal delavski stan, ker je pa res najbolje, da imamo takega brez izkušenj, da ga lahko po svoje naučimo.... ....
No in fantu ali punci kaj kmalu potegne, da pr nas ne bo hodu na čik pavze pa na kofetke, ker se dela "kt pr norcih" in po treh/štirih mesecih spet novega iščemo, da ga bom spet učila...
Hmm...ne vem komu tukaj ni nič jasno, ja kaj se pa zdaj prtožuješ, ko si pa novega dobila, sam nauči ga, pa bo...dobim vedno servirano nazaj

No še mal od mene je blo tole....

Prosim, ne me narobe razumet ampak res ne vem kaj je bolje...to kar preživlja Vixen ( upam, da čim prej najdeš kaj primernega in predvsem plačanega) al pa to, da sem res cele dneve v službi...od 7...8 pa do 17...18..19...tud do 21 sem že bila.Pa to ni slow motin ampak akcija in stres cel čas.
Največkrat se na wc ne grem cel dan, da o malici sploh ne govorim. .

Nobena skrajnost ni dobra! Ampak ti me pa spominjaš na mene in moje "delovne navade"... leto in pol sem delala od 7-ih do 17-ih konstantno... pa sobotke od 8-ih do 12-ih ... ko je bla kriza tud nedelje, pa praznike... delo so mi sam nalagal pa nalagal... dokler nisem pregorela... smo mel konfliktno situacijo, ker sem jst z-n-o-r-e-l-a...pol se je pol leta mobing nad mano izvajal... pol smo mel pa kolektivni dopust.... pa vse nadure so mi kr lepo "izbrisal".... in sem se jst "zlomla"... zdej delam od 8-16 in čist nič več... če kaj ne naredim danes-si pustim za jutri...ko šljivi vse skup, če ne znajo nagradit za pridnost, pol naj bo pa narjen točno tolk kot se v 8-ih urah nardi... Največji šit je pa delat sam med tremi družinskimi člani...pa ko so vsi šefi...

Moj oča so imeli obramboslovje, se borili, naredili pri 39 letih pravno fakulteto in vmes imeli (še zdaj ima, je pa res veliko na mislijah ) ves čas službo najprej v policiji in nato v vojski in dva tečna mala otroka. Mislim, da mu zdaj ni hudega (razen to, da je veliko odsoten) in on je res lahko vzor številnim (predvsem pa meni), ki obupujemo nad faksi in se pritožujemo, tako da vsi obramboslovci še je možnost , samo zgrabite jo . Vem, easy to say hard to do, ampak saj bo.. Polako al sigurno al kako že pravjo .

SLIKA

Pravijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra. No, sem porabila nekaj dni, da sem se sama sebi zmislila, kolk je v bistvu ful fajn, ker so nas prijavili tržni inšpekciji.
No, sedaj sem bogatejša tudi za izkušnjo s tržno inšpekcijo (ki je začuda še nismo imeli) in posledično toliko bolj izkušena, pametna in fajn.
Danes smo zaključili s pregledom nekaj kil dokumentacije, odločitev o tem ali bomo zaradi pošiljanja nezaželjenega reklamnega sporočila kaznovani ali ne dobimo po pošti.