čvekava papiga
Prispevkov: 470
Pridružen: Po sep 13, 2010 8:15 pm
Moje Moni ni več

Potem je počasi rasla in nam vsak dan z svojo posebnostjo lezla pod kožo.

Najrajši je imela Medota. Skupaj sta spala, se igrala in slikala na 100 in en način.

Ko sem bila resno bolana me je skupaj z Medotom grela, me tolažila in mi delala družbo v dolgih dneh bolniške.

Imela je levkozo in vsako leto ji je bilo podarjeno. Velikokrat ji je življenje viselo na nitki, a smo z podpornimi terapijami, in raznimi zadevami bolezen vedno premagali.
Tokrat ni več šlo. Moni ni hotela več živeti. Ni pomagalo nič več. Poležavala je na mrzlih ploščicah, mi pa smo jo prestavljali na dekice, jo špikali z inekcijami, jo nalivali z infuzijo in jo nismo hoteli spustiti, da odide na drugi svet. Ko je bila res slaba sem jo nesla uspavat, a sem jo zopet prinesla nazaj. Imam veliko izkušenj z mački, a še vedno ne vem kje je meja in kdaj je čas, da jih pustiš oditi.
Moni moja, če sem te preveč matrala mi oprosti. Če si pa odšla prezgodaj, pa vedi da ni namerno.
Bila si naša smotka, levkozica, ljubica, debilček, srček, žlehtica....
Zadnji dnevi
