Ni samo smrt tisto, kar lahko človeku povzroči korona virus, meni, na primer, je strl srce. Hotel Gipsy je danes zaprl vrata, ker mora svoje kapacitete odstopiti človeku, ki nima druge rešitve (tudi posledica dogajanj v zvezi z virusom). Mačje sobe pri nas torej ni več, stanovalcev k sreči ni bilo potrebno izseliti, saj so vsi preskrbljeni v novih domovih, pa tudi če ne bi bili, bi se lahko vsi skupaj stisnili izven mačje sobe, saj smo se v 11 letih delovanja navadili na občasno bivalno stisko.
Vsi so torej preskrbljeni, razen NJEGA, mojega Adija, mojega učkota. Tisti, ki ga poznate, veste, da pri njemu ne gre zgolj za preprosto izselitev iz mačje sobe. Za nama so zato tedni vseh mogočih poskusov, da bi Adi čez dan nekako funkcioniral s plenico na ritki, ponoči pa bi bil tako kot doslej nastanjen v njegovi garsonjeri. Ni šlo, enostavno se ni hotel gibati, ko je imel na sebi različne »konstrukcije«, ki so (naj bi) zadržale plenico na pravem mestu. Morda se gibati glede na njegov poseben način hoje tudi ni mogel, ne vem, samo ležal je in bil vsakič v hudem stresu.
V teh tednih sem doživljala vsa mogoča stanja, od neomajne volje in optimizma, čebelnjaka v glavi ob iskanju novih in novih rešitev, do razočaranja, ki je sledilo prav vsakič. Prejšnji teden se mi je v dušo in želodec počasi zalezel strah, kaj strah, groza in obup, da ne bo šlo, da nimam rešitve, da rešitve sploh ni. In rok za izpraznitev Adijeve sobe se je približeval. Pa sem spet ravnala tako kot že velikokrat v življenju, ko človeka strah ne sme ohromiti, ker si tega preprosto ne more privoščiti. Pluse in minuse na papir, kar olajša pot do razumnih odločitev v okoliščinah, ko človek od skrbi ni več čisto pri sebi.
Adija sem danes odpeljala v zavetišče, ker druge možnosti nastanitve, da ne bi obremenila že tako z delom preobremenjenih naših punc, nisem našla. Tam bo živel z drugimi muci s posebnimi potrebami. Tolaži me, da bo imel tudi tam ljubeče ljudi in vso oskrbo, ki jo je vajen, pa druge muce, saj brez družbe Adi ne more biti. In enako kot tu bo lahko brez plenic, kar je zanj zelo pomembno z zdravstvenega vidika: lula v wc in lulanje v plenico, čeprav samo čez dan, bi gotovo povzročilo pogosta vnetja mehurja, ki jih je v preteklosti že imel. In še kakci v plenici, ki se jim ne bi dalo izogniti, saj pri njemu kakec izhaja postopoma, bi mu lahko vneli zadnjik, kar se je tudi že dogajalo (tudi brez plenic). Veliko prednosti ima ta rešitev, a skupaj sva bila dobrih osem let in pol, v dobrem in v slabem. Ja, korona lahko stre srce, a kaj bi to, če bi le Adi sprejel kolikor toliko dobro novo okolje. Samo tega si želim, samo tega.
Pišem na dolgo, ker med pisanjem za hip pozabim, pa vmes izjokam, kar je še ostalo solza. Ne trudite se z besedami tolažbe, dovolj je, če ste v mislih z Adijem in malo tudi z mano, tisti, ki veste, koliko mi Adi pomeni.
Sr okt 02, 2019 10:44 am 
Bravo, mi. 
)
