Pepe

Tu na sliki je Pepe, ki je prišel k nam mesec dni po smrti moje ljube Aje. Dom je bil tako prazen in soglasno smo sklenili, da bi bilo prav, da pride k nam spet tudi pes. Čeprav je težko, saj ga nezavedno vedno primerjam z Ajo in mu s tem delam veliko krivico.

Pepe je pes, posvojen iz zavetišča, ki je bil odvzet zaradi neprimernih razmer, v katerih je bival. Star je točno toliko, kot jaz (da ne bo kdo rekel, da je že star ), septembra pa bo dopolnil 10 pasjih let.

Zelo si želi pripadnosti in zelo se trudi, da bi ga imeli radi. In imamo ga, zelo.

Zelo lepo.

Ja, kakšna lepa pesa v najlepših letih

Se opravičujem vsem mačkam tega sveta, ampak meni se še vedno pri vsakem psu stopi srce
Lep je, zelo.

Nasmejani cukr

Pepe

Pa si ga le pokazala. Sicer nisem ravno pasja (razen po karakterju ), ampak tale Pepe ima zelo dopadljivo zvest pogled.

Lubček

Kak šarmerski nasmešek

Moj sin (in vrstnik) Pepe v položaju, ki ga zaseda 90% časa (kot jaz):



In moja vnukinja Artičoka (po domače Čoka), ki še kar raste:





Ter nova članica naše družine, Borka, kot dediščina:

Fajn druščina, ampak Pepe, čezkomotgani pes, pa v mojih očeh zmaga.

Joj, same lepe živale.