Ne feb 20, 2011 10:03 pm Napisal/-a vladek
Nisem te poznala, nevem kdo si, nevem čigava.
A vendar Nina, zakaj zaradi tebe ne spim, zakaj tvoja podoba ko zatisnem oči.
Naj bodo te besede tebi v slovo, naj so v slovo vsem mojim, ki so šli pred tabo to pot. In naj je to slovo predvsem tistim, ki so našli to pot pač nekje.. .sami v jarku, ob cesti, pod kolesi, pod udarci...
Niso te vrstice toliko tvoje, kot so moje, kot so vseh nas, nas ki ostajamo, nas ki moramo jutri spet vstati, ki moramo naprej, danes, jutri in vedno znova.
Zate, zate Nina je končano, pa naj je bilo samo leto in pol, Nina ti se več ne sprašuješ, Nina ti že vse veš, tebe več ne prizadane.Nikoli, ti si rešena za večno.
Naj bodo te vrstice zato tvojim, ki tokrat niso mogli in smeli s tabo, želim, da med vrsticami berejo, da si v redu, da zdaj nič več ne boli.
A vendar vem, da če tudi bi te vrstice tekle v neskončnost, ne bi prinesle tolažbe, morda nekje le majhen žarek, da pa vedar le niso sami, da tako kot njih, je nekoč že skelelo in skeli in da ni moč pozabiti.
A ko zapremo oči vas vidimo kako se podite, skačete, kako zadovoljni zaspite in zato se splača tudi če samo za pol leta, za mesec, za dan, za trenutek vaš, da se splača tudi ta solza danes.