To, da imam najboljšo, najlepšo, najbolj pametno, najkrasnejšo in najmilejšo mačko v vesolju, to že itak veste.
Pa vseeno, še en dokaz (kot, da jih še kdo potrebuje!) o pameti in dobroti, ki krasi našo Milico. Par dni nazaj sem prišla domov in uhane, namesto v omaro, odložila na mizo. Ja, tiste Hello Kitty uhane (je rekla danes moja študentka:

Ti

imaš

Hello Kitty uhane???

Mladina, pač.) No, drug dan zjutraj seveda uhanov ni bilo več. Drezanje v skrite zakladnice je ven privleklo en uhan in enega tistega metuljčka za gor nataknit. Drugi uhan je bil popolnoma pogrešan in sem se že sprijaznila, da ga nikoli ne bo nazaj.
No, včeraj pridem domov, Meli me pride pozdravit, Mila moja lubica pa N-Č. Leži v dnevni in me gleda. Zaskrbelo me je, ker je ponavadi hitra, včeraj je bilo jasno, da nima namena vstati. Pol je pa Muhamed šel k gori, a ne. Pridem bližje, Mila leži, pred njo na tleh - moj pogrešani uhan
Lubica moja, besede so čisto odveč, kaj ne
