Saj ne vem, če kdo to prebere/odpre ... ampak vseeno.
Tale mucek je zame res nekaj posebnega. V podobnem (neprijetem) obdobju v življenju sem kot pred tremi leti, ko so otroci v sosednjem bloku na cesti našli oranžnega mačkona, ki sem ga poimenovala Darko in ni nikoli šel od nas ... in Ingverček mu je res osebnostno podoben! Tako prijazne, nežne muce zlepa ne najdeš! Samo cartkal bi se in stiskal, prede če samo stopiš v prostor (v kopalnico, kjer je trenutno nastanjen), nič ne joka, ko je sam, obožuje svojo žogico za igro in je tako neverjetno priden mali mucek, da že skoraj težko verjamem, da je to možno.
Danes smo bili z njim na veterini (
negativen na oboje, cepljen, razglisten, razbolhan, star je nekje do tri mesece) in ni za nič niti zamijavkal, niti kako drugače pokazal odpora, še pri dolgem čiščenju ušeskov, zapackanih od garij ne.
Je tako milo bitjece, da se, tudi zaradi osebnih okoliščin, kar bojim kako ga bom oddala in se znebila občutka, da ga bom s tem prizadela. No, moj problem, saj mi je jasno.
Ampak je pa res tako nežna živalca, da srčno, srčno, srčno upam, da ga bo tedaj, ko bo to mogoče (ko bo zdrav, še kastriran in pripravljen na odhod), posvojil nekdo, ki bo gledal preko njegove kičavosti, ker si to res zasluži.

Nežko je.