In spet pišem sem...
Pred par dnevi si nepričakovano odšla tja daleč, moja ljubljena Maša. Posvojena iz Bolhe že odrasla, skrajno zanemarjena in zelo huda, napol divja, si postala moja zvesta in neskončno vdana sopotnica skozi vrsto let. Imela si svoj karakter, o ja - v delčku sekunde si znala vsakomur naredit konkreten tatoo ali piercing. Vseeno si nam vsak dan znova na tisoče načinov pokazala, da nas imaš rada in da si nam hvaležna za vso skrb in ljubezen, ki je prej nisi poznala. Jaz sem bila tvoja učiteljica v prvih mesecih po prihodu, pokazala sem ti tvoje skodelice, praskalnik, mehko poličko, učile sva se hoditi po travi, plezati na čisto pravo hruško in preko ograje - najtežje te je bilo naučiti, kako priti nazaj - in paziti na avte na cesti. Postala si suverena samostojna muca, a vsakokrat, ko sem se vračala iz službe, si me z nezmotljivo intuicijo šla čakat v garažo par minut prej, preden sem zavila v ulico. In če sem bila bolna ali sem imela slab dan, se nisi premaknila od mene in če te je kdo odnesel, si že nekako našla pot k meni nazaj. Sedela si mi na kolenih ali na prsih in me tolažila, spodbujala, potiho prigovarjala. Ja, povezani sva bili zelo, bila si naša, a najbolj si bila moja. Take mačke, kot si bila ti, ne bom več našla na tem svetu.
Najbolj me boli, da si umrla na sterilni, mrzli mizi med tujimi ljudmi, namesto v mojem naročju. Zbogom, ljubica. V mojem srcu si.