mali črni nebodigatreba...

V koruzno polje, občina Kranj, je nekdo očitno odvrgel malega, po oceni okrog 2,5 meseca starega črnega muca. MO Kranj je zamrznila sredstva za oskrbo. Muc ni videt poškodovan ali bolan, niti ni dudar, zato ga v pristojno zavetišče ne sprejmejo.
Nimam(o) ga kam dat. Prezvonila sem po vseh okoliških hišah, v naivnem upanju, da je vendarle mogoče pa komu pobegnil, pretelefonarila na x koncev, ponudila kritje veterinarskih stroškov in hrane...vse zaman. Ne vem več, kaj naj...
Jutri bo nov dan. In novi mački. Totalno sem scagana, priznam.

Ali je kdo, ki bi ga vzel na začasno? Poskrbimo za pokritje vet. stroškov in hrane, samo, da gre na varno.
Jutri ob dnevni svetlobi bom pretelovadila še ostali del koruznega polja, če je mogoče še kakšen iz legla tam.

se opravičujem - še kontakt: 041-991-682.

Vurs, ureditvena odločba, sprejem v pristojno zavetišče.

Ga pristojno zavetišče ne sprejme, ker je občina Kranj zamrznila sredstva? Če je tako, ali je zakonito, da ga ne sprejmejo čeprav je jasno, da mlad maček pač ne more in ne zna poskrbeti za hrano, vodo, varno zavetje? Če temu ni tako zares ne razumem, da pristojno zavetišče zavrača prevzem.

Malemu pošiljam lahko samo močno željo, da se nekako najde začasna namestitev, žal jaz nimam najmanjših pogojev za kaj več. In vikend bo grozen, poplavna ogroženost grozi na raznih koncih, saj bi se mali utopil tam v koruzi .

Črnuhec je izginil. Že včeraj zgodaj zjutraj ga ni bilo več, ne ob 5h, ne ob 14h, ne ob 16h, ne ob 20h, niti danes ob 5h. Včeraj popoldan nastavljena hrana nedotaknjena. Koruza prečesana in prav tako sončnice, ki jo obkrožajo. Sled podrtih sončnic malo stran od tam, kjer sem ga videla, mi daje /najbrž naivno, pa vendarle...) upanje, da ga je vendarle že prvi večer/noč/zgodnje jutro vzel kdo k sebi. Tole očitno gre lahko v arhiv. Pi*da...

Menda nisi mislila, da te bo počakal. Drugič muca poberi in ga mej v transporterju, dokler Vurs/zavetišče/občina ne opravi svojega dela.

So hiše kje v bližini?

2 zelo blizu, samo čez cesto (tam sem tudi zvonila prvi večer in spraševala in prosila), dve ene 200m stran, pa en servis 100m stran. Pri vseh teh bližnjih bom po službi itak povprašala, če...

V pristojnem zavetiscu je, kolikor je meni znano, sprejem omejen na nujne primere (poskodovani/bolni/dudarji ...), bi rekla, da za ostale velja S/K (za konkretno kje in kako, se je pa treba na vodjo zavetisca obrnit), oznacitev in vrnitev v okolje, oz. verjetno se da dogovorit za zacasno namestitev.

Vrnitev v okolje pride v poštev, ko je le možno, ko pa gre za odvrženega mladiča, pa ni tako. Govorim iz izkušenj z ljubljanskim zavetiščem. Ko sem prinesla dva mačja mladiča približno take starosti, ki sta bila očitno odvržena na polju, ni bilo dileme namestiti ali vrniti (pa je bilo zavetišče prav tako polno za sprejem mačk), ampak namestiti v zavetišču ali drugod.

Tako malo mače nima možnosti preživeti v tujem okolju, brez zavetja, stran od mame in brez hranjenja.

Drugače je pa za tega dotičnega vse tole zaman. Treba bi ga bilo pobrat, če je kazal očitne znake tega, da to ni njegovo okolje in se potem ukvarjat z vsem ostalim. Čisto moje mnenje seveda.

Vrnitev v okolje pride v poštev, ko je le možno, ko pa gre za odvrženega mladiča, pa ni tako. Govorim iz izkušenj z ljubljanskim zavetiščem. Ko sem prinesla dva mačja mladiča približno take starosti, ki sta bila očitno odvržena na polju, ni bilo dileme namestiti ali vrniti (pa je bilo zavetišče prav tako polno za sprejem mačk), ampak namestiti v zavetišču ali drugod.

Tako malo mače nima možnosti preživeti v tujem okolju, brez zavetja, stran od mame in brez hranjenja.

Se strinjam popolnoma.

Se strinjam z marsičem tule napisanim. Z veliko večino pravzaprav. Žal, ko si kot konkreten smrtnik v konkretni situaciji, marsikaj vidiš, doživiš in čutiš drugače. In marsikaj je drugače. V primeru tegale muca nisem ravnala prav, upala sem, da mi bo uspelo preskočit tisti prvi korak: spravit ga takoj, tisti trenutek, na varno. Nihče razen mene ne pozna vseh okoliščin, razlagat tule jih tudi ne mislim, ne potrebujem pa zdaj prav nikogar, ki bi mi pamet solil in vzbujal slabo vest.
Zadeva gre lahko v arhiv. Malega črnega nebodigatreba nisem ne videla ne slišala nikoli več.

Oaza88, z moje strani ni šlo za noben očitek ali vzbujanje slabe vesti; takšne in podobne situacije smo vsi na terenu že srečali in jih verjetno tudi še bomo.

Sama sem se v teh dneh, ko si poskušala rešiti to situacijo, ubadala s podobnim problemom (in približno enakim izidom). Vedno tehtamo situacije in se odločamo, kaj narediti, da bi bil izid za žival najboljši. Meni se zdi, da je delo na terenu kot triaža na vojni fronti: včasih odločamo, ali bo nekdo živel kot car ali bo životaril ali pa celo umrl. In zadnja stvar, ki jo pri tem bremenu potrebujemo, je samoobtoževanje ali celo obtoževanje. Je že brez tega dovolj težko.

Čisto mimogrede: lani se mi je zgodilo, da so bili mladiči (ki sem jih želela in hotela vrniti na lokacijo) zadržani v zavetišču, pa so zaradi kuge pomrli. Nikoli ne moremo biti pametni za naprej, lahko pa, kot me je ena oseba naučila, imamo ves čas pred sabo veliko sliko, zakaj to sploh delamo. Enemu mačku pač nisi mogla pomagati, si (in boš) pa pomagala n-tim.

Tudi z moje strani ne oaza, mogoče na koga drugega prej. le nasvet v bodoče. Tudi sama sem jih že pustila in nikoli več našla, še po več letih se vsakega čisto jasno spomnim in mi postane hudo.

hvala, punce...

Ne vem zakaj je šlo tule, in komentiram bolj na splošno, se mi pa zdi, da nikoli ne bi smel bit noben posameznik v kakršnikoli "situaciji" oz. da nikoli noben posameznik ne bi smel ostat z grenkim priokusom ali pa slabo vestjo.
Imamo službe, ki naj bi bile strokovne, in ki so nenazadnje plačane zato, da odločajo in sprejemajo odgovornost za odločitve. Pa službe, ki bi morale posamezniku pomagat kadar prej omenjene zatajijo.
Pri nas si pa lahko svoje pristojnosti vsak razlaga malo po svoje, potem pa najebejo (no, al pa najebemo) tisti, ki smo malo ali pa malo bolj odgovorni posamezniki. In to je narobe svet...
Nikoli, ampak res nikoli ne bi smele bit odločitve o zapuščenih in prostoživečih živalih prepuščene vesti in v breme posamezniku.

Je pa jasno to samo moje mnenje...

Se v popolnosti strinjam, vendar če bi to funkcioniralo tako, kot bi moralo, bi bili mi čisto brez dela (da bi le to stanje enkrat doživela, pa lahko kr umrem ).
Meni ostane grenak priokus, kadar ne morem pomagat, kadar vem, da se je za žival potem tragično končalo, pa če hočem ali ne.
V bistvu je treba žival pobrat, jo nest v pristojno zavetišče(ali poklicat, da pridejo sami) in tu se zgodba konča. Pristojni pa naj potem počnejo, kar je treba.

Ne vem zakaj je šlo tule, in komentiram bolj na splošno, se mi pa zdi, da nikoli ne bi smel bit noben posameznik v kakršnikoli "situaciji" oz. da nikoli noben posameznik ne bi smel ostat z grenkim priokusom ali pa slabo vestjo.
Imamo službe, ki naj bi bile strokovne, in ki so nenazadnje plačane zato, da odločajo in sprejemajo odgovornost za odločitve. Pa službe, ki bi morale posamezniku pomagat kadar prej omenjene zatajijo.
Pri nas si pa lahko svoje pristojnosti vsak razlaga malo po svoje, potem pa najebejo (no, al pa najebemo) tisti, ki smo malo ali pa malo bolj odgovorni posamezniki. In to je narobe svet...
Nikoli, ampak res nikoli ne bi smele bit odločitve o zapuščenih in prostoživečih živalih prepuščene vesti in v breme posamezniku.

Je pa jasno to samo moje mnenje...

Tudi moje, samo na žalost v praksi stvari stojijo drugače .

Ana, veš da te nihče ne obtožuje, mislim, da je tu vsem jasno, kako delaš in koliko...