duševna hrana ali zakaj sem srečna

....
P.S.: Še dobro, da sem na forumu z ljubitelji živali, da me ne boste imeli za preveč noro

ah neeee, nič bat

Jaz sem se ravno včeraj po prihodu iz službe domov v bistvu celo malo zamislila - s kakšnim navdušenjem pozdravim mačjo bando, ki se nagužva pri mojih nogah, ko pridem v flat in kako (potem!) pozdravim dvonožce...

...Nisem nameravala povečat mačje družine za več kot še enega (enkrat, ne še zdaj ), ampak tako je prav. Evo, pa imam darile ...:

Vida !

Ko sem bil še otrok, sem si želel samo eno muco, pa starša nista bila preveč navdušena za mačke v stanovanju. No, ko sem se preselil na svoje, sem si res omislil najprej samo eno muco (pravzaprav si je ona omislila mene ), potem pa počasi, sploh ne vem kdaj in kako, smo prišli na 2 , 5 in 2 , in to na 58 kvadratih v stanovanju v bloku. Za večino "normalnih ljudi" nepredstavljivo, zame čisto v redu.

Hvala vsem, ki ste veseli mojih izvidov.

Ja, jaz že par let zdaj tko klišejsko voščim za novo leto veliko zdravja pa čisto malo dobre volje, ker potem bo že vse nekako šlo...pa me včasih kdo malo čudno pogleda - se mu najbrž zdijo moje želje premalo ambiciozne ampak jaz že vem zakaj tako rečem.

Heh, zdaj sem se zamislila...sestri rečem živjo, njenima kužkoma pa ja kje pa sta, ja kdo je pa prišel, ja sj te bom pocrkljala, a še crkljat, ja prov no, ja pridni sta,a tko sta veseli, ...

Brala sem eno hecno ameriško zbirko "življenjskih spoznanj v 6 besedah" in mi je bil zelo všeč tale stavek: "With three cats, I'm never unloved." Ni čudno, da nas je toliko srečnih tule gor

To bi lahko bil moj življenjski moto

Ker Zala ponovno raztura in po prvi celi preživeti noči z nami že cel dan šiba po stanovanju gor in dol. Vse jo zanima in si je za prijatelja izbrala največjega crkljivca Diegota. Odkrila je tudi skrivni predal pod mizo in se sedaj neprestano sprehaja skozi njo. Pride me že čisto od blizu pogledat in ko ji vrnem pogled ne zbeži stran
Ker me je šef klical da peljem 2 njegovi muci na sterilizacijo + še 4 od mami s kmetije pridejo na vrsto, da ne bo slučajno kakšnega legla več. Kmalu sem s stola padla ker mi je to rekel nekdo, ki je še pred pol leta trdil da sem nora in naj mu neham težit

Bravo, res, to je pa super novica!

Ker sem pravkar videla sliko našega Paxa in njegovega Lucasa in sem cela hin

Srečna ker sem včeraj lahko skoraj celo debelo uro crkljala 19 letno mačjo seniorčico, ki kljub artritisu, sivi dlaki, in pešajočim očem lepo glasno kaj pove, pa kakšo kitico zaprede. Pa ker ima super človekinjo ki jo redno nosi gor in dol po stopnicah hiše pa čeprav je tudi sama že v "sivih" letih.
Pa ker je tudi moj Cimet danes absolutno ekstra crkljive sorte in me je za službo (ob petih zjutraj) prišel lupčka dat in me pocartat, takoj po službi pa je spet v naročju. Mali srčkan radiatrček je super.
Pa ker sem mu včeraj iz superčombe prinesla tako miško kot jo ima oliver in je to prva miška po dolgem času ki jo je vzel za svojo.

Vse te stvari so minimale, ampak

Sorcerer, vse to je neprecenljivo, (za vse ostalo pa je mast* ca*). Mene pa je segrelo nekje globoko v prsih, ko je ena od mojih dveh kmalušestnajstletnic, čakala v zasedi, da pride mimo en mladinec od 6 let.

Do konca srečna, ker imam po novem tri krasne kosmate punčke in dva čudovita začasnika

Ker sem danes videla na našem vrtu, pri ptičji hišici, kar 6 siničk. Prejšna leta sem videla največ po 1 ali 2.
So pa zelo zanimive. Pride v hišico po sončnično zrnje in ga odnese na bližnjo magnolijo, kjer ga pozoba. Tako so se izmenjevale in je bilo včasih hkrati na grmovju tudi vseh 6 siničk, čeprav imamo zelo prostorno ptičjo hišico.

trixi siničke obožujejo sončnice. Pri moji mamici jih je cela jata, vrabcev pa že par let skor nič več. So pa liščki prave male barabice. Odganjajo vse okol sebe ker se te male barabice uguzijo sredi hiške s semeni in ni šans da kater drug ptiček kje zraven parkira. Ampak jih je pa lepo gledat.

Srečna, ker imam čudovitega možeka, najlepšo psičko na svetu, ker imam okoli sebe prave ljudi.

Tudi jaz srečna, ker imam najlepšo psičko na svetu

fiore glej, da bo naša Bibi nazaj doma, ko pridem domov.

Hihi, stojim sredi kuhinje in govorim z mamo po telefonu. Iz dnevne prikoraka moj 2 letnik s pasjo posodico v rokah in mi v mimohodu razloži: "Mel bi papala". Odkoraka do žaklja s pasjo hrano, napolni posodico in jo nese nazaj v dnevno naši psički Mel. Car. Nekaj sem pa le naredila prav, očitno.
Aja, pa Toby, ki ima posebno dieto tudi vedno njemu pove, ko bi jedel.

vixen evo tle je pa še en dokaz več, da otroci znajo govoriti z živalcami. Potem pa v nekem obdobju pozabimo kako... na žalost tudi kako govoriti z ljudmi.

Deklica je že na invalidskem vozičku in hodi na terapije v Sočo. Pred dvemi dnevi je prvič uspela prijeti za žlico in si nesla hrano v usta. Določeno hrano že uspeva jest, veliko stvari pa še ne, se zatikajo po grlu. Vsaka malenkost, ki jo na novo osvoji, je zanjo velik napredek in korak k zmagi. Sem jo tudi po dolgem času sedaj za kratek čas videla in me je zelo ganilo. Vsak dan je v mojih mislih. Vse pohvale za napredek pa najprej njeni zlati mamici.
Doma še ni bila, ko pa bo, jo bo nekaj časa treba nosit v 4. nadstropje, so brez dvigala.

Vse dobro pogumni deklici in požrtvovalni mamici
me veseli, da napreduje...zelo počasi, a napreduje le samo tako naprej

Srečna, ker sem srečno prišla v službo. Razmere na cesti so bile res obupne. V nepregledne ovinke, po klancu navzgor, sem vozila s hupo, ker so mi vozili čelno, saj je bilo zjutraj spluženo le v eno smer, še dobro da jih nisem veliko srečala.