Vegansko vegetarijanski kotiček

rozika, ni bil to point

No tuki se ne morem strinjat. Ne jem mesa sploh, in to že kr precej let, pa bi še zmerej dala uč iz glave za eno sočno zlatorumeno pečeno stegno od piščanca, mmmm...

Te razumem Helena. Tudi jst počasi zmanjšujem količino mesa ki ga uporabljam v kuhi. Ne zato ker bi imela kaj proti okusu samem, ampak zato ker vem da za to moje "razvajanje" da mi nekaj "zadiši" živo bitje plača z življenjem. Včasih sem meso jedla dnevno. Zdaj sem bolj na 2x tedensko.

Ampak ta prestop na čisto vegi pa meni osebno ne bo lahek. Ker so dnevi ko zavoham recimo sanino, pa se moj etični čut sebično skrije ker ga nazaj kresne moj privitiven "HOČEM".

Do takrat ko bo moja samovolja močnejša, pa kuham manj mesa, ko pa ga, se pa potrudim v okviru zmožnosti kupit meso mičkeno manj krutih načinov reje. Kmetije kjer poznam kmeta in vem da je reja pašna na primer. Pa kuhanje od glave do repa. Da ni "metanja stran", ker je cena mesa (življenje živali, ne evrčki da ne bo pomote) previsoka da bi se kaj zavrglo.

Kot sem rekla, zelo cenim tiste ki ste stopile na pot vegetarjanstva. Način prehranjevanja ki ga ima "zahodnji" svet je za planet poguben. Meso za vsak obrok, zelenjave za manj kot vzorec, vse masivno pridelano,...., CO2 izpusti reje živine, količina hrane ki gre živini med tem ko ljudje stradajo, pa tudi masivna morišča ki so klavnice so vsi na seznamu razlogov zakaj vem da ste na pravi poti.
Moj sebični "jaz" ko se moj nos vklopi, pa še ni tako daleč da bi čisto zakorakala za vami.

helena vem, sem se samo obesila na zadnji stavek.

Ampak ta prestop na čisto vegi pa meni osebno ne bo lahek. Ker so dnevi ko zavoham recimo sanino, pa se moj etični čut sebično skrije ker ga nazaj kresne moj privitiven "HOČEM".

Mislim, da je to čisto normalno in taka je bila pri meni prva faza.

Sem nemesojeda kakega četrt stoletja.
Najprej sem nehala jesti rdeče meso in perutnino, bila pol leta na ribah, potem sem kenslala še ribe.
Kar se mesa tiče sem prej oboževala južno kuhinjo, mesa pa sem jedla relativno malo. Ampak med malo in nič je ogromna razlika. Pol leta, mesec gordol, sem dobesedno sanjala in v sanjah vohala tiste fantastične pleskavice s kajmakom. Poleg tega sem bila konstantno LAČNA LAČNA LAČNA LAČNA. Aja, ne smem pozabit napisat, da sem bila skoz LAČNA. Mičkeno mesa pomeni ogromno razliko pri občutku sitosti. Mešalo se mi je, brez zaj****ncije. Kuham zaendrek, ampak takrat sem imela pa take fantastične recepte za mesne jedi v glavi, da bi mi jih zavidali tahuj chefi.

Potem se je zadeva sprevrgla v nasprotje. Meso se mi je pa totalno zagabilo. Leta in leta sem imela pol problem z družabnimi dogodki, ko sem mogla sedet za mizo polno mrhovine, ker mi je tako obupno smrdelo, da mi je bilo včasih kar slabo. Če sem prišla v situacijo, ko je bilo treba pomagat naredit kake sendviče s salamami, se mi je kar obračalo in tudi hondlat nisem mogla z njimi.

No, pol sem pa mačke fasala, ki so me zdresirali, da je treba tudi meska hendlat. Od začetka se mi je malo obračalo, zdaj pa zrihtam brez težav.

Tista taprva faza je bila zame najhujša, ampak če imaš dovolj dober razlog za to, da nehaš jest meso, tudI to fazo nekako preguraš.

Pol leta? Srečnica. Jst še po petih, šestih letih skoz sanjam meso in cedim sline kjerkoli ga vidim.

uf, tezki prehodi. Ja, vama obema cist verjamem. Meso pogresat, se posebej ce kuhas za druge. K njih pa ne mores kar na horuk odrezat od mesa ce ne zelijo sami. pa kako zanje kuhat brez da poskusis ce je jed v loncu dovolj slana, ce rabi kako zacimbo,... (da mojemu povem da nebom nikoli vec golaza skuhala po moje v jok plane). Logistika kuhe za druge je meni tudi del strahu pred polnim vegetarjanstvom. dokler se tolazim da jem malo, ne nic, lahko kuham.
Eh, en dan bom. Zeljo mam. Samo dokler ne najdem dovolj samovolje, bo pa se naprej manj in manj, z obcasnimi HOCEM dnevi. Ker res vcasih po cel teden poleti ko imam zelenjavo iz vrta ne opazim da sem samo vegi kuhala. Potem pa greva na primer na obalo in RIBE!!!! Ja, sebicni hocem ker disi je pizda.

Jaz sem postala vegetarijanka v 7. razredu osnovne šole, moj načrt je bil, da najprej preneham z rdečim mesom, pa potem postopoma s perutnino, ribami, itd. No, tisti prehod je bil zelo zelo kratek, ker niti približno nisem mogla dat več v usta nobene živali. In niti enkrat samkrat se mi ni več zaluštalo, niti ne razumem, ko me danes kdo vpraša, če se mi ne lušta Se mi zdi, da ko enkrat preklopiš, da so to mrtve živali, da ne gledaš več na to, kot na hrano...ne vem no...pa sem prej zelo rada jedla vse; od vampov, do žolce, itd. Me je pa pri tem mama zelo podpirala in mi posebej kuhala, še zdaj mi, ko pridem domov na obisk, čeprav pri nas doma vsi jejo meso. Se pa nikol nisem naučila kaj prida kuhat mesne jedi in tudi zdaj, ko fantu kaj skuham, ne poskusim vmes med kuhanjem, pa vseeno gre...

Mi je pa v bistvu ful žalostno, da imam cel kup sošolk, ki so isti čas postale vegetarijanke, pa sedaj čisto vse jejo meso, ena celo veterino študira, pa je bla v klavnici, pa je vidla, kaj se dogaja, pa vseeno...jaz pa upam, da mi rata nekoč izločit še mleko in jajca iz jedilnika, ker tudi tu ni nič kaj manj krutosti, kot pri mesni industriji....

Pri meni je šlo to čez noč. In nič ne pogrešam. Ne vem, kako to, ker prej sem jedla vse. Sem pa vesela, da je tako. Vem, kako težko se je upret hrani; jaz na primer sem mrzla pri sladkem.

Imam pa en drug problem - včasih mi je res težko še vedno imet tako brezpogojno rada vse, ki jih imam rada, pa še vedno jedo meso in jim niti na misel ne pride se mu odpovedat. Morda zveni kruto in brezsrčno. A to je moj notranji boj zadnje čase.

Jajc jst osebno ne mečem vseh v ist koš. Je razlika med prosto organsko rejo, hlevsko rejo in baterijsko rejo v mojih očeh.
Hodim jahat na kmetijo ki ima pretežno konje v oskrbi. Je pa v štali 1 osliček, 2 pujska, par kravic za mleko, in pa seveda par kur za jajca. Priznam da pujsom na primer klavnica ne uide. Ta korak je krut. Konjem in kokošim pa se res na točno tej določeni kmetiji gode kot redko kje drugje.

Štala je svetla, zračna, kokoške imajo dostop povsod (od senika, pašnika, konjskih boksov), jejo super,... Vse od doma pridelane zelenjave, ovsa namenjenega konjem in črvičkov na gnojnem kupu. Nikakor niso nikakor zaprte, forsirane, ali na kakršen koli način maltretirane. Super korajžne kure, ki čisto srečno počnejo svoje kokošje stvari in živijo svoje kokošje življenje. Ena je celo razcrklana in se čohat pride. Meni se taka pridelava jajc zdi čist ok, brez moralnih zadržkov. In res pojem ogromno jajc. Take reje. Baterijskih pa se že dolgo na kilometer izogibam. Ker A4format papirja velikost kletke ni primerna za kokoš. Nikakor ne.

Vsaka kravica za mleko mora imeti enkrat na leto telička, ki je stranski produkt in v veliki večini konča v klavnici zelo kmalu, kot dojenček. Kravje mleko je za teličke, ne za nas. Tako da neke blazne romantike ni v nobeni reji, pa če na videz še tako romantično izgleda.

Na žalost so res stopnje groze. Bolj grozno, manj grozno, zelo grozno.
Mi brez mleka in mesa zmoremo. Biološko ga ne rabimo.
Nekaj smrti na primer pa doprinesemo tudi s tem da imamo mesojede ljubljenčke. Brez klavnic, in s tem povezanih smrti, nebi bilo mačje hrane.
Kakor obrneš ni fajn. Ni super.

Zakaj se vsem zdi normalno, da kura znese jajce vsak dan??? V naravi sigurno ne, saj bi jim to po nepotrebnem jemalo hranila in energijo. Kura v naravi znese samo toliko jajc kot jih rabi za naraščaj. Sicer pa meni jajca ne grejo, ker jih vsakič povežem s kurjo m. ...Pa enkrat so starši kupili "domače" jušne rezance z jajci, kako je to smrdelo...fuj.

Katerim "vsem" se pa zdi, da kokoš znese jajce vsak dan? Kr eno sklepanje in posploševanje...

Me veseli, če še kdo tako misli. Sploh ker je težko najti kure, ki niso "spremenjene" in nesejo samo par jajc.

Kure v pašni neforsirani pridelavi za moje pojme nekako znesejo ena 2-3 jajca na teden. Poleti morda kakšno jajce več, čez zimo morda kakšno jajce manj.
Precej je pa od "pasme" odvisno. So pasme ki so res genetsko selekcjonirane na 5+ jajc tedensko.
Ampak res spoštujem tiste ki ste pogumne, in na primer uspete palačinke delat brez jajc. Ali pa kakšno ocvrto zelenjavo, ali pa pecivo. Kakšne veganske sladice so lahko absolutno čudovite. Za prste polizat. So pa stvari kjer morate veganke res izvlečt izkušnje iz rokava da kakšna zadeva rata brez jajc enako dobro ali bolje kot z jajci.
Svaka vam čast. Bom mogla v kak kuharski tečaj.

Za palačinke brez jajc pa res ne rabiš imet jajc (beri: ne rabiš bit pogumen).

Palačinke so res ena osnovnih stvari, ki se jih lahko naredi brez jajc

Za kaj rabiš met jajca v renatinem smislu? Za vegansko potico! Moja mami jo je letos delala že tretje leto in moram reči, da je super, lažja kot običajna in da jo čisto vsi hvalijo IN šla jo je delat na lastno pest, kot presenečenje zame Zlata mami!

No, ko si enkrat na stopnji "delanje potice brez jajc", pol ugotoviš, da se *vse* da brez jajc. (OK, za kakšne snežne poljubčke ne rečem ... ampak tega pa pol pač ne ješ ane ).

Za potico sem že objavila recept, res ni težko za speči.

tale veganska potica jernejchine mame je res krasna