Daj si duška

rozika, tvoj je. Ni razlike a je tvoj en mesec al tri leta, tvoj je.

Rozika, drzim pesti da bos uredila situacijo da bo za bliska vse ok. Moras najt resitev. Bivanje pod stopnicami je bilo ze v startu zgreseno. Posvojitev bliska pa morda tudi glede na to da si bila tutalno prepuscena na milost in nemilost ljudem ki kot izgleda psa niso zeleli. V vsakem primeru tale luknja ni ravno bliskova krivda. Zdaj je tvoj, ti njegova, in res moras najti voljo.
Upam da te vsaj druzina podpira ter da imas prihodke/sluzbo da se izkopljes iz luknje.

Macjamama, socustvujem s tabo. Meni bi se brez jutranje kave zmesalo. Bi se moj pomoje odselil (mi je prvo leto po vselitvi z mano kupil magnetek "just plain evil without coffee", pa ni bila sala.

Trixi, v dubaju sem prezivela samo 14ur, pa sem se sama sebi smilila. Vrocina, visoke cene,... Razgledi so pa super ane?

Nika, tega pa res nisem vedela...
Meni se zdi tist prostor pod stopnicami še vedno super (drugi tu ga niste videli). Tam bi spal, drugače pa, če bi mu pasalo seveda, stalno z nami zunaj, saj se na kmetiji stalno nekaj dogaja. Kmetijo sem jaz našla, se prva tja preselila itd. Že odkar smo skupaj! sanjali da nekoč najdemo skupno kmetijo, smo govorili "ko bomo na kmetiji, bomo sigurno posvojili psa" o tem sploh ni bilo dvoma. Bliska nisem posvojila kar takoj, smo ga gledali na internetu, šli v zavetišče, na sprehod, domov, razmišljali itd. Ampak ja, takole ljudje pokažejo svoj pravi obraz.

Jaz se drugim velikokrat zdim zatežena do amena, ker mojih pri posvojitvah vidim najprej negativne aspekte. Kaj, če zbolim. Kaj, če ostanem brez službe. Kaj, če ostanem sama. Kaj bo z mojimi živalmi takrat? Bo šlo? Ne bo šlo? Če bi en sam odgovor bil negativen, jih ne bi posvojila. Ker je moj egoizem en mičkn manj pomemben od njih. Pri vsem tem se zavedam, da je življenje itak totalno nepredvidljivo tudi ob vsem možnem razmišljanju, pa vendar se mi zdi, da se nekatere stvari vseeno da predvideti, sploh, če se vseliš v hišo, kjer nisi sam, kjer sta tudi dva otroka (ne, ne boš jih prav nič navadila v enem dnevu - ne otroka, ne psa, ki je očitno s seboj pripeljal tudi določene strahove), kjer naj bi pes pozimi spal pod stopnicami (a v toplem vremenu bo pa zunaj in čakal na obisk enega od številnih notranjskih medvedov ?).
Ampak vse tole ni konec sveta. Po vsej verjetnosti mu boš v bloku lahko nudila boljše pogoje tako okrevanja, kakor tudi socializacije, ko bo prišel k sebi. V bodoče pa bi ti svetovala, da si malo manj naivna in da ne padaš na obljube in besede, sploh, če se tičejo še drugih živih bitij.

Žal mi je za situacijo, res mi je žal. Življenje je včasih nenormalno kruto. Ti v parih dneh izpred nosa izmakne celo prihodnost.
Vsakemu se lahko zgodi da ga življenje nepredvideno spravi na kolena.
Tvoja prijateljica ni ravnala prav. Če ji ni bilo do psa, ali morda prav do tega psa bi morala spregovoriti pred posvojitvijo. In žal mi je da ti je dala to kruto lekcijo - da so ljudje včasih kruti in dvolični namreč.
Vesela pa sem da te je vzela nazaj mami z Bliskom vred. Da imata streho nad glavo, pa čeprav je začasna. In da imaš par dni da razmisliš o situaciji, se pomiriš, in začneš načrtovati vajino prihodnost. Verjemi mi, ko se bo pomiril in okreval, bo tudi karakterno drugi, in morda bo to tvoj najboljši prijatelj. Pri meni je moj kuža absolutno deloval kot najboljša opora ki bi si jo kadarkoli lahko zaželela.
Vrjamem vate, in vrjamem da zmoreš. Ti nebi bila tu če bi že vrgla puško v koruzo. Ampak si tu. Boriš se. Trudiš se. Tako kot je prav.
Ne obupaj nad sabo, ter ne obupaj nad Bliskom.
Tu smo.

Jest sem pri tvojih letih naredila isto "neumnost". Poleg gluhe Pole sem na vrat na nos pred evtanazijo rešila Tima, ki je bil ob odvzemu psov MM upravičeno na listi za evtanazijo. Psa sem poznala par let, edina sem ga lahko sprehajala, oboževal me je in sem ravnala zgolj na podlagi čustev. Brez stalnih prihodkov in svojega stanovanja sem si na glavo navlekla agresivnega psa tipa bull(do drugih živali, ne do ljudi), težkega 55 kg in starega 6-7 let, ki nikoli ni živel v urbanem okolju.

Point mojega pisanja....izšlo se je čisto ok, sicer z VELIKOOOO odrekanja, ampak se je. Timi je do visoke starosti (doživel je čez 14 let) živel v najetem stanovanju v hiši z vrtom, Polo je oboževal, prav tako vse ostale poznane pse, navadil se je sobivati z mački. Prilagodili smo življenje in je šlo. In ni mi žal, kljub vsemu. Bil je carski PES


Ne obupaj, potrudi se zanj, samo tebe ima!

Oh hvala za to. Če bi mislila na vse negativno kar se lahko zgodi v življenju, potem nebi imeli že skoraj 9 let našo prvo posvojenko Pino, princeso, ki uživa vsako sikundo življenja. Včeraj si je končno upala priti v bližino Bliska.

Kot si žal spoznala, se na ljudi res nikoli ne moreš zanesti, na živali pa vedno
Vem, da ti zdajle ni lahko, samo ne obupat, vse bo uredu, boš videla

In sedaj je mojim staršem poslala natipkani dve strani zakaj me bo vrgla s kmetije, izgovori pa taki, da grem bruhat...

Rozika, imaš 2 opciji:
- odrasti in poskrbi za psa (in zase) tako kot je treba... (se mi dozdeva, da rabiš strokovno pomoč za psa)
- ali pa psa vrni v zavetišče!

Najprej pa psu s fiksatorjem onemogoči gibanje!!!

Kako misliš fiksator? Naj mu glavo privežem na 5cm? Si predstavljaš, da bi moral tri mesece 23 ur na dan preležati na desnem boku? Pes se premika, ko išče nov, vsaj približno udoben položaj ležanja. Poleg tega mu nekako moram omogočiti dostop do vode. Špaga je ravno toliko dolga da se lahko obrne. Trkam na les, sedaj se je umiril, saj je dež in ga ne mika da bi šel pogosto ven.

Kaj pomaga proti pozabljivosti?

B12. Če se ga spomniš vzet.

Sej ne zame. Nežka vsakič pozabi zakopat.

Michelle isto

Tale je bla dobra...

Sej ne zame. Nežka vsakič pozabi zakopat.

A, ta je pa malo težja. Po moje pomaga edino, da se ti pozabiš sekirat.

Na FB, pod sliko zbitega mucka..
"Mucek je bogi, drugič naj pogleda, ko gre na cesto."
Pa kaj enim ni jasno, res?!

Trixi enim marsikaj ni jasno. Hvala vam, ker imate živce in ne pop**** ko odgovarjate takim. Jst bi jih že zdavnaj nekam poslala.

Sej jih pošljemo, samo ne opazijo.