Daj si duška

Vsi verjamemo, da okrevala bo. Le zelo počasi gre, čisto prepočasi za nas, ki nismo tega vajeni.

Moja hči je bila dva meseca v umetni komi, ko je imela 4 leta, vsak dan je kot leto dolg. Saj bo, saj bo, čim bolj pozitivno je treba mislit.

Resnično držim pesti da bo okrevala čimprej, in čimbolj popolnoma.
Se pa strinjam - evtanazijo bi bilo treba uzakonjit. Ko upanja res ni več, si vsako bitje zasluži vsaj nebolečo mirno smrt.

Vedno je treba upati, da bo vse dobro, hkrati pa narediti vse, kar lahko narediš sam, da tako tudi bo - vse česar ne moreš, pa prepustiti tistim, ki to znajo ali poiskati take, ki znajo. Vse ostalo pa je v rokah narave ali sreče ali vesolja ali vsega navedenega.
Naj deklici in staršem čim prej posije sonce

Delici in njenim želim, da čimprej in uspešno zaključijo zdravljenje tole je res nočna mora Borit se in ne obupat



Drugače pa sem tudi jaz za evtanazijo, sem na žalost že prevečkrat gledala grozno trpljenje pred smrtjo

na en način predobro vem čez kaj se prebijajo starši in njeni bližnji vsak dan. upam na najboljše deklič, pred tabo je še celo življenje.

Upam da se hitro pozdravi (rabimo smejkota ki drži pesti). Duško, kaj ti bi se danes malo hecal? Pina je med S in M, Blisk pa med M in L. A rabim omenjati kakšno velikost čelade rabim?

Grrrr, zadnje 2 dni res ne greta po planu. Najprej včeraj skoraj zaspim za v službo (prišla na šiht h sreči pravočasno, ampak brez zajtrka), nato je bila v službi cela povsem nepovezana štala ki se bo znala vlečt še vsaj par dni če ne kar par tednov in bo ziher poskrbela da nam bojo vsem v službi kar pokonci lasje stali.
Danes me pa navsezgodaj zbudi klic o eni spet novi prostoživečki ki jo bo treba nekako ujet in sterilizirat, ustanem, skuham kavo ki sem jo v tem stadiju zelooo potrebna, se pride cartat Jani, in se odloči da je kava očitno neki za oblečt. Dobesedno zalije mene, tipkovnico, miško, stol, in samega sebe z mojo pol litersko šalco kave z mlekom.
Ajde, mam vodoodporno miško in tipkovnico, samo vseeno - moja kava.

Se bojim da tole z Bliskom ne bo šlo. Ne vem, če sem sposobna nuditi nego, ki jo rabi. Ortobed pravi da naj čistimo rane trikrat na dan, no danes smo bili pri drugi veterinarki in smo ga trije koooomaj toliko držali da se je vzelo ven dren in malo razkužilo. Hud problem je tudi, da ne špara vedno noge, čeprav nebi smel hoditi po njej in kadar poči od energije se obrača in obrača in obrača (drugega ne more ker je privezan) histerično praska plastiko-je že zlepljena ker jo je demoliral itd.. Ko smo ga posvojili, je osebje v zavetišču zatrjevalo, da je psihično ok, ima vse rad in bla bla bla. No v resnici se boji moških, drugih psov itd. Skratka bi rabil strogo prevzgojo, jaz pa sem psihično, fizično in denarno že sedaj na tleh. Vem da s posvojitvijo prevzameš vso odgovornost ampak res ne vem, če bom zmogla to krotiti še vsaj tri mesece. Pa še kmetija kjer naj bi živela do konca življenja se je sfižila. Duško help!

Žal mi je, da ti ne gre po planu. Pomagati pa tudi ne morem.

rozika, zdravstvene težave pogosto pri živalih pokažejo stran psihe ki je drugače nikoli nihče ne vidi. Bolečina, strah, zafrustriranost, novo okolje so vsi dejavniki ki lahko povzročijo da žival karakterno za ta čas ni prav nič "sama sebi podobna".

Poskusi prestat ta čas nege, počakaj da ga neha bolet, si potem vzemi vsaj 1 mesec časa za ornk socjalizacijo, preden obupaš. Teško bo, ampak ta trenutek nimaš izbire.

No ja, izbira vedno je - ampak edina druga opcija je v mojih očeh kruta, pa še delovala nebi pomoje. To pa je da kontaktiraš zavetišče, jim razložiš situacijo, poveš da si posvojila nepremišljeno, ter ga poskusaš vrnit. Res res upam da tega ne boš storila. Res res upam.

Glede bivanja na kmetiji pa upam da to ni bil eden od razlogov da si hotela psa. Da si posvojila Bliska ker si vedela da imaš sposobnost in željo imeti bitje za naslednjih 15let. Ker če je prisotnost Bliska zdaj "težava" ker je bodoča bivalna situacija negotova, mi je žal, ampak bi morda bilo pametno s posvojitvijo počakat do po selitvi na kmetijo.

Oprosti da sem malce tečna danes. In res držim pesti da se stvari ok razpletejo. Zate, in za psa.

Pa upam da vprašanje ni preveč osebno - če je ga pač ignoriraj - ne bom jezna. Koliko si stara? Sprašujem ker imam občutek da si kar nekaj mlajša od mene, pa me firbec za koliko se motim.

22 let. Sem že živela na kmetiji, ko se je zaradi poškodbe vse sfižilo. Tam so bili res dobri pogoji za njega, dokler se ni to zgodilo.

Torej ce prav razumem so tebe in poskodovanega psa vrgli na cesto? Zato ker ga je sosedov pes ugriznil? Sosedov pes je tvojega ugriznil ker je tvoj pobegnil tvoji mami? In ce prav razumem si ti mislila da bodo ti ljudje tebe sprejeli dozivljensko? In so se do poskodbe strinjali s posvojitvijo psa v vase skupno gospodinstvo? In se popolnoma spremislili o tem da bi dali dom tebi in psu v roku parih dni? Zmedena sem.

Nekaj takega ja. Smo se zmenili da bo čez zimo na hodniku pod stopnicami, kar bi bilo čisto ok. Sedaj pa bi ga morala dati v dnevno sobo, kjer je toplo in niso za, ker po njihovem tako velik pes ni za v stanovanje+njihova otroka se ga bojita (kar bi se dalo spremeniti v enem dnevu, ampak ok, pustimo to). Poleg tega je velika težava, da je do vhodnih vrat pet stopnic in bi ga morala vsakič nesti, kmetija je na Notranjskem, lahko si predstavljate kako zelo je vse razmočeno in blatno. Saj je asfaltna cesta zraven ampak to ni dovolj čisto za njegove rane, skratka ostalo mi je samo da se takoj (dan po napadu) preselim nazaj v blok. In odpadla je možnost da se po okrevanju preselim nazaj na kmetijo. Ja, med tem ko smo čakali na operacijo, se je zgodilo "ne notri pa ne...".

Oprosti, ampak ne morem da ne bi. In ti si v take pogoje posvojila psa?

Ni problema, me ne moti če so ljudje direktni. Sploh po tej izkušnji, ko vidim kam pripelje, če ljudje skrivajo in ovinkarijo. Ko sem ga posvojila, je bilo vse čisto čisto drugače, ne morete si misliti kako zelo sva s prijateljico verjeli, da bomo skupaj do konca....ja vem, mi je že žal da sem ga. Glede stopnic, tam naj bi imel samo pojsteljico saj je prav fin kotiček, da ne bo smel po stanovanju se mi tudi sanjalo ni, pa se s prijateljico že dolgo zelo poznave.

A obstaja še kak fajn ginekolog? Ker tole danes je bil polom, samo za bruhat

Sem vesela, da nisem v Dubaju. Arabci so zelo slabo organizirani, ne vedo kdo, kje, kdaj, nimajo sploh podatkov, vse jim moraš pisno, s papirji, dokazat. Zraven zgubljaš čas in živce. Zajtrk drag, še pa še (35 eur), še za internet bi bilo treba plačat, čeprav je že soba zelo draga. Na sprehodu po mestu so pa mojemu že z nožem zarezali v hlače in se je nožič ustavil na šivu, pri žepu, pa mu na srečo niso nič pajsnili. Ko je začutil, se obrnil, ni bilo nikogar več blizu. Obvladajo svoj umazan posel. Banda!

samo vseeno - moja kava.

Sočustvujem s tabo, hkrati pa sem ti fouš!! Jst bi tut kaaavooo... pa je ne smem.
Včeraj sem bila par ur v sobi s folkom, ki so ornk kadili... in Duško, a je bilo danes zaradi tega RES treba spet epileptične napade?!?!

Kaj pa če rožmarin streseš v vročo vodo? To lahko?