Moji (ostali) gospodarji in mala pasja opica ;)

Oaza, hvalo za pojasnilo, sedaj sem pa potolažena, ker sta očitno samo še "star izvenzakonski par" (mi je tole nekako zelo znano ), a ni škoda, pa tako sta se imela rada.... khm...

Mala pasja opica je včeraj prav herojsko (khm..... ) prenesla dve špikici - cepljenje smo imeli. Tehta 10,3 kg

Saj sem prav prebrala, da je "mama" herojsko prenesla, kajne?!

ah ne ne...."mama" je poslala "ata" na to misijo!

Ja no leeeej - tko je prišlo, da smo dobili termin dopoldan, tko da "mama" res ni mogla it zraven . Drgač je "mama" ratala tozadevno ful pogumna - vse od takrat, ko je mali Jani nujno potreboval podkožno infuzijo in sem jo prvič (in potem še pa še) dala sama

Pikačujka ima pa zdajle še dodatno slabe dneve, ima prav smolo s temle vremenom in z njim povezanim grmenjem... Danes je še Dentastix ostal nedotaknjen, pa je to sicer njen naaaaajlepši začetek dneva ever že zelo dolgo. Zdaj se skriva pod mizo že, ko samo nedolžno dežuje, ker je dež povezala z grmenjem. Revčka je

Uhh, sama lepota na kupu....

Naš Srečko, s sončkom obsijan....



Tale muc bo čez kakšnih 5 let postal totalno cartast - če upoštevam, da je do trenutne mere scartanosti potreboval 7 let. Faca od mačka. Tak, malo poseben. Eni ga imajo vsaj občasno malo težko radi, jaz ga pa imam. Verjetno sem tudi sama malo posebna, a kaj...

Tole mačjo lepoto sem pa jest zgrešila...
Č-u-d-o-v-i-t.

PS: A zaradi tele lepote Tilko ne sme biti Srečko, a kako?

Lepi, lepi mene je mal na Ulo spomnil

Zgleda pa že zdej en tak scrkljanček .

Puhi
Tale muc mi malo dela sive lase, pa ne vem, kako, če sploh, naj ukrepam....
Totalno koščen je, pod tem svojim lepim in mehkim in košatim kožuščkom. Njegovo obnašanje je sicer....khm...no...normalno, v smislu, da ni apatičen in nima kakšnih bolezenskih znakov - no v tem smislu je vseskozi isti. Vročine, glede na otip ušes nima (ker da bi mu merila temperaturo, mi še na misel ne pride, no way ), ampak njegove oči so strašno pogosto videt vročične in take....mokre, z ogromnimi črnimi zenicami. Kot pri od droge zadetem mačku, če veste, kaj mislim. Kar se hrane tiče - prav Puhi je razlog, da so briketi stalno na razpolago, da mu ja ne bi nehote odtegnila kakšnih treh briketov, ki bi jih mogoče želel pojesti, pa jih ne bi bilo. Konzervice - ah, cel bataljon sem jih že ponudila, kakšnega strašnega navdušenja ne pokaže za nobeno, še tisto, ki jo ima najraje (tuno), poje eno žlico.
Kar na horuk ga ipak ne bi vlačila na kakšne preiskave, ker mu box in vožnja in vse skupaj povzročijo strašen stres.
V bistvu....če bi mi ga uspelo poredit, bi bila nekako potolažena, tudi, če bi še naprej imel tiste svoje "vročične" učke.
Poskusila bom z intenzivnim dodajanjem vitaminov in rednim tehtanjem (zdaj ga ne tehtam, ker mu je vse takle velik stres), pa bom videla, če bo kaj bolje.

Evo ga, princa...

Uf, je lep

Nasveta pa žal nimam prav nobenega Upam, da ni nič narobe. A zobke mu lahko pogledaš? Naš Yodi je takrat, kadar je imel vnete dlesni, po navadi kar precej shujšal, jedel je manj pa siten je bil kot sama strela ...

Zobki lepi, dlesni tudi

"Puhi je še vedno potiho zaljubljen v Trisho (kdo pa ne bi bil... ) in ker ve, da bo prej ali slej odšla, že sedaj žaluje za njo, potiho seveda..." meni pač ta parček ne gre iz glave, pa reči ti kar koli, Oaza ( npr. da sta sedaj kot star zakonski par), bila sta enkraten parček...
Upam, da se bo fant spravil skupaj, si ga kar predstavljam s kakšno kilco več, pa že zdaj je čudovit mačkon, kraljevski primerek.

Danes je bila težka noč pri nas doma Naša mala pasja opica je, sicer po letu in pol, spet imela epileptičen napad...... Začelo se je sredi noči enkrat, ure ne vem, ker je ne nosim, s strašnim razbijanjem pod posteljo in potem ob njej. Posteljo imava namreč precej visoko in je spodaj fajn prostor za ležišča in tudi Pika že kar dolgo raje panča tam, kot gor pri nama (očitno ji je vroče), ali na svoji postelji na koncu najine, na tleh. Ko sem po približno pol minute uspela prižgat luč, je bila že sredi spalnice, z izbuljenimi očmi, tresla se je po celem telesu, čeljust ji je šklepetala, sprednje tačke pa, kot bi bile iznakažene, polomljene.... Stisnila sem jo k sebi in jo mirila, se pogovarjala z njo, jo božala, jo zadrževala na miru, čeprav je na trenutke hotela kar nekam it, a je sprednje tačke nisi držale... Večino časa pa se je stiskala močno k meni, z glavo navzdol in dihala s frekvenco, da je nisem mogla izmerit. Sledilo je še nekontrolirano klatenje s sprednjimi tačkami po glavi in potem se je začela počasi umirjat.
Tokrat je, če realno pomislim, trajalo 5 minut in tudi polulala se je.
Opazovala sem tudi reakcijo Minimuca in Srečkota, s katerima si delimo spalnico. V času, ko je Pikačujka razbijala, sta seveda tudi onadva zapaničarila, ko prišla do nje, sta jo opazovala s krajše razdalje, oba strašno vznemirjena - ko sem jo začela mirit, pa sta oba odšla iz spalnice in se nista vrnila do par ur kasneje, ko je bilo seveda že vse mimo in je bila Pika spet dobra stara mala pasja opica.

Prvo, kar bom naredila, bom ali zaprla dostop pod posteljo ali pa posteljno dno oblekla v nekaj mehkega, da če se še kdaj ponovi takole, kot je bilo danes, Pikačujka ne bi dobila kakšne poškodbe na glavi. Tokrat jo je, kot sem jo pretipala, očitno odnesla brez kakšnih bušk. In nadaljujemo z B kompleksom, očitno doživljenjsko.

Srčica moja, saj sem se delala mirno, ker je bilo to tisto, kar si najbolj potrebovala v tistih dolgih minutah, ampak verjemi, da me je bilo na smrt strah .... Bodi zdrava, zlata naša!

Danes je bila težka noč pri nas doma Naša mala pasja opica je, sicer po letu in pol, spet imela epileptičen napad...... Začelo se je sredi noči enkrat, ure ne vem, ker je ne nosim, s strašnim razbijanjem pod posteljo in potem ob njej. Posteljo imava namreč precej visoko in je spodaj fajn prostor za ležišča in tudi Pika že kar dolgo raje panča tam, kot gor pri nama (očitno ji je vroče), ali na svoji postelji na koncu najine, na tleh. Ko sem po približno pol minute uspela prižgat luč, je bila že sredi spalnice, z izbuljenimi očmi, tresla se je po celem telesu, čeljust ji je šklepetala, sprednje tačke pa, kot bi bile iznakažene, polomljene.... Stisnila sem jo k sebi in jo mirila, se pogovarjala z njo, jo božala, jo zadrževala na miru, čeprav je na trenutke hotela kar nekam it, a je sprednje tačke nisi držale... Večino časa pa se je stiskala močno k meni, z glavo navzdol in dihala s frekvenco, da je nisem mogla izmerit. Sledilo je še nekontrolirano klatenje s sprednjimi tačkami po glavi in potem se je začela počasi umirjat.
Tokrat je, če realno pomislim, trajalo 5 minut in tudi polulala se je.
Opazovala sem tudi reakcijo Minimuca in Srečkota, s katerima si delimo spalnico. V času, ko je Pikačujka razbijala, sta seveda tudi onadva zapaničarila, ko prišla do nje, sta jo opazovala s krajše razdalje, oba strašno vznemirjena - ko sem jo začela mirit, pa sta oba odšla iz spalnice in se nista vrnila do par ur kasneje, ko je bilo seveda že vse mimo in je bila Pika spet dobra stara mala pasja opica.

Prvo, kar bom naredila, bom ali zaprla dostop pod posteljo ali pa posteljno dno oblekla v nekaj mehkega, da če se še kdaj ponovi takole, kot je bilo danes, Pikačujka ne bi dobila kakšne poškodbe na glavi. Tokrat jo je, kot sem jo pretipala, očitno odnesla brez kakšnih bušk. In nadaljujemo z B kompleksom, očitno doživljenjsko.

Srčica moja, saj sem se delala mirno, ker je bilo to tisto, kar si najbolj potrebovala v tistih dolgih minutah, ampak verjemi, da me je bilo na smrt strah .... Bodi zdrava, zlata naša!

*objem*
Sočustvujem z bogim malim revšetom... vem iz prve roke kako je to. Sej ona se verjetno ne spomni nč kej dosti, ampak prijetno pa vseeno ni...

Sem samo enkrat doživela nekaj kot epiletični napad (pri Piki) in te zelo razumem, kakšen strah doživiš ob tem. Želim vam, da bi bilo tega čim manj.

Naj se tole nikoli več ne ponovi.

Sploh ne vem kaj naj napišem...
Velik objem na daljavo, Donovi ljubici pa en velik velik poljubček...
(upam na čimmanj ponovitev)