Po jun 23, 2014 5:59 am Napisal/-a oaza88
Jaz ne bom nikoli pozabila "dogodivščine", ki bi me (mene in še nekoga drugega, še čisto malega) lahko stala življenja - kolikor se je pač spomnim, takole po odlomkih, ker sem bila na koncu že čisto "out". V tretjem mesecu prve nosečnosti sem kar naenkrat fasala bolečine v trebuhu, ki so postajale hujše in hujše, spremljala jih je vročina in ker sem bila noseča, pa še v prvem tromesečju, je bila prva diagnoza pač "nekaj ginekološkega/porodniškega" in sem pristala v porodnišnici. Spomnim se, kako sem na klopi pred laboratorijem jokala od bolečin....in kljub temu morala počakat, da pridem na vrsto. Bolečine so se stopnjevale in ko so šle čez moj prag bolečine, ki je zelo visok, sem enostavno padla v stanje "out". Samo eni starejši gospe, ki je bila z mano v sobi (tega se že ne spomnim več, so mi povedali kasneje) se moram zahvalit, da je sredi noči zagnala paniko in da so me urgentno z rešilcem odpeljali v bolnišnico, kjer sem bila nemudoma operirana - že čisto razlit slepič. Iz operacijske dvorane imam spet nekaj trenutkov spomina - ko so mi natikali masko za narkozo na obraz, sem v neskončnost (tako se mi je zdelo) ponavljala - noseča sem, noseča sem,....
Na ta dogodek me bo večno spominjala grda brazgotina na trebuhu spodaj desno.
Hudič je, če človek svojega poklica ne opravlja s srcem - če ima opravka z ljudmi, pa še toliko bolj.
Pošiljam dobre želje za ozdravitev vsem, ki to potrebujete!