Ja, smotani smo.

In čisto premalo objavljamo, sploh za obletnice.

Torej, včeraj je bila glavna Pepsi. Saj sem že toliko napisala o njej, da jo že kar poznate, a ne? Jaz in njena Tazačasna. Ampak verjetno se bo marsikdo tukaj strinjal z mano, da če imaš žival rad, lahko kar veliko pišeš o njej, pa ti še ne bo zmanjkalo štrene. Pepper, Pepsi, Pepka, Pepica, Pepi-Repi. Ne, to ni vse, to so samo manj butasta in za javnost primerna ljubkovalna imena.

Mačica za temi imeni je še veliko več kot samo vsota pikslov, s katerimi jo ovekovečujem. Ni pikslov, ki bi pokazali občutek mehkobe, topline, sprejemanja, ko mi ob štirih zjutraj s kožuščkom pod nosom ovita okrog glave prede na vzglavniku. Ni pikslov za opis občutka, ko mi popoldne, ko se utrujena vrnem domov, priteče naproti, trikrat prisrčno zamijavka, mi skoči v naročje in me temeljito pobuca, še preden si uspem sede sezuti čevlje. In ni pikslov, ki bi lahko izrazili tisti
joie de vivre, ne, niti na videu, ki se ga jasno vidi, ko kot kozliček, kot mladiček, skaklja po stanovanju za kakšno igračo, spotoma animira še Murija (ki se ji pridruži) in Izo (ki jo vzvišeno ignorira).
Ne spomnim se več točno, kako je zrasla želja jo posvojiti. Mislim, da je prikradla enkrat v spanju, in potem kar dolgo zorela, ker je nisem čisto upala izraziti, pa še Trdnjava je rabil malo prepričevanja. Ampak ni še bila z nami dva dni, ko je bilo popolnoma jasno, da je bila prej v naši družini ena luknja v obliki Pepsi. In ko je prišla ona, v resnici ni bilo treba narediti prostora zanjo - itak smo jo že dolgo čakali, samo da tega nismo vedeli. Pepsi, zelo zelo radi te imamo (OK, Iza zdajle malo zavija z očmi, ampak jaz vem, da ne misli resno

).
Pa naj bo še nekaj pikslov, nezadostni kakor so.

Moj moj Muri...

- Jest te pa že ne gledam.
- Jest tud tebe ne!

A bo tale za pasoš?

Oh, ti photoshooti. Vedno hočejo še eno iz profila!

Bejžte. Dost bo.

In je šla spat, s tačicami čez rob visečke, kar je tako zelo njena značilna poza, da kar zacvilim, ko jo zagledam.

