Sr jun 11, 2014 9:16 pm Napisal/-a rava
s Franclnom ni zaenkrat nobenih težav, do zdaj sta bla problematična edinole tastaradva.
ki sta itak čist prec vedela, kaj je za naredit, pa nista mogla sprejet.
guglaš. gledaš statistike. ugotoviš, da jo je po enih raziskavah na kemoterapiji najbolje odnesla prav njegova starostna skupina.
začneš upat in sanjarit, da je prav on The Chosen One.
zagnjaviš celo VF. grozno nervozen sešn s Tozonovo. ko si knjižni primer za vse tiste j*** faze, ko zveš tako novico, ki jih sicer dobro poznaš iz teorije, pa si kljub temu ne moreš pomagat. kar rineš kot bik neumen - veš da to počneš - ampak sploh ne moreš drugače.
da bom še mal informativna - kokr sem bila sploh sposobna dojet z na pol ali še manj delujočim raciom. vsekakor dopuščam možnost, da sem kako malenkost fovš zastopila, bistvo pa mislim, da sem kar trofila:
VF izvaja 2 protokola kemoterapije za tak limfom.
1. je tritedenski
mačka pelješ tja, ga zadanejo, natočijo vanj kemikalije, vsake tri tedne.
ker se na ta način, ne ustvari zadostna koncentracija kemikalij za spopad z rakom, je ta sistem bolj tko tko, ker pač ni dovolj učinkovit.
zato smo ga takoj izločili in rekli, da se tega pač ne gremo.
2. je poln protokol.
mačka pelješ tja vsak četrtek. vstavijo kanilo, vzamejo in skontrolirajo kri in če je vse ok, vanj natočijo kemikalije. so štiritedenski ciklusi, malo pavze, pa spet jovo na novo. pol leta.
sliši se simpl. ampak kako narediš to s histeričnim mačkom, ki znori, ko vidi transporter, se mu zmeša od strahu, ko vidi tujega človeka ...
skratka totalen darmar, ki bi zagotovo negativno vplival na zdravje.
kot troti smo z anestezisti nekaj dni iskali pomirjevalo, ki bi mu ga dala doma, da maček ne bi doživljal živčnih zlomov.
našli smo neko zadevo, ki bi mu jo bilo treba doma špricnit v gobček. maček bi kao spal - če ne bi bil tok našopan z adrenalinom, da ga sploh ne bi zadelo.
vozit bi ga morala oba, ker bi mu moral en konstantno merit temperaturo in ga gret oz ohlajat med vožnjo, ker po tistem pomirjevalu maček ne uravnava več telesne temperature.
zadeva v totalu menda košta od 1500 - 2000 €. če ni komplikacij. če pa so (kake hude driske ipd.), pa pol še zdravljenje.
ko v mačka natočijo kemikalije, je 48 ur strupen za okolico. kar pomeni, da bi ga morala nekako ločit od ostalih. ne bi se smel tepst z razbojniki, bohvar, da bi mu kak kompanjon polizal rit, strupeni so izločki ...
najbolj me je sesulo to, da bi mojega ljubega fantka morala ruknit iz postelje, ko bi se zvečer prišel potrebuščkat in lubčkat z mano.
ne bi smel bit več moj povšter, božanje z rokavicami itd.
če bi njega in ostale zapirala v ločene prostore, bi bilo ful dretje, stres .... dva dni v tednu, vsak teden.
po polletni terapiji bi mogoče živel neko solidno življenje še kakega pol leta. MOGOČE.
en dan zjutraj pa sva se zbudila in bilo nama je jasno, da izplen enostavno ni vreden psihične torture, ki v praksi po definiciji povsem ustreza mučenju živali.
kemoterapija po moje pride v poštev samo za take mačke, ki so v gospodinjstvu sami, se stiskajo z veterinarji, ni problema hondlat z njimi in nimajo težav z vožnjo.
------
Francl je zdaj dobil prvi šus kortikosteroidov. zmanjšali naj bi mu bezgavke, počutil naj bi se dobro, in to je to. dokler bo, bomo poskušali poskrbet, da se bo imel fajn.
zdaj grem pa v ameriko onlajn naročit prehranske dodatke za podporo mačkom z rakom - bildanje imunskega sistema, ledvičnih funkcij, probiotike, pa take zadeve.