Pa da še svoj piskrček pristavim. Nisem skrbnica, sem pa posvojiteljica, ki sem morala skozi precejšnja "zaslišanja" pri Heleni in verjemite, skoraj sem obupala, saj sem na koncu že skoraj rekla:"Pa dobro, kaj naj še naredim, da dokažem ustreznost??" (a ne, Helena?). In ko sem že mislila, da je stvar zaključena, me je presenetila z izjavo, da si naj pridem pogledat muca, ki ga imam ogledanega - in ne boste verjeli (čeprav vi itak to veste že od prej, iz lastnih izkušenj), sem tudi sama ugotovila, da zunanja lepota ni to to. Sem pogledala Sisy, pa se nismo zaštekali, Jack mi je bil preveč macho varianta za našega Garfija, medtem pa je Helena že pogruntala, kakšen tip bi nam pasal in prinesla Louisa... Bingo! Ljubezen na prvi pogled in ne po zunanjem videzu, temveč po karakterju. In nismo se zmotili.
Tako da smo dobili cukrčka, ki je nežen po duši (toliko pa spet vražji, da Garfija kar naprej nekaj izziva...

) in razvija se v krasnega mačkona.
To, da se pa oba najraje gužvata pri meni v spalnici, pa raje ne govorim....
Kakorkoli že, strinjam se, da nekateri ljudje res v mačku vidijo le - mačka. Za katerega jim je žal dati evro za veterinarja in raje lovca pokličejo, da ga "ozdravi", saj bodo pri sosedu kmalu mlade imeli....
Živali imam od malih nog in ko sem postala samostojna, sem prevzela odgovornost - če imaš žival, se moraš zavedati, da je to skoraj tako kot bi imel otroke - skrb in stroški in ne za ene ne za druge mi ni žal tega. Pa ne me narobe razumeti, da mečem otroke v isti koš z mački in psi... Je pa res, da pri nas so domače živali družinski člani ( ne glede na to, ali gre za mačka, psa ali morskega prašička) in zato se mi ta primerjava kar sama prikrade...
Da pa nanje pazimo in jih ne spuščamo, je pa samo po sebi logično, ker je preveč hudo, če "družinskega" člana izgubiš...
Zato vsem skrbnicam želim še veliko potrpljenja z nevednimi in nerazsvetljenimi "kandidati", ki pokličejo, pišejo..., saj nihče ne pričakuje, da bo treba čez tak postopek zaradi "enega mačka"... Saj veste - upanje umre zadnje...