Pri nama je v tem najemniškem stanovanju le-to narejeno tako, da ko odprem vrata, imam hodnik povezan s kuhinjo, jedilnico in dnevno, vse skupaj pa gre naprej v spalnico in ostale sobe. tako da je nemogoče imet zaprt hodnik, ker le-ta ne more bit zaprt

(sej veste, kaj želim povedat, a ne?

). Pa saj sem se navadila, da vedno nekaj dam med vrata, ko se ta odpirajo, sicer Sonček še vedno kuka ven, ampak ne vem, upam, da nima kake posebne želje po tem, da bi šel ven. Jo ima pa Kushi. Vedno, ko so vrata malce dlje odprta (pol minute, minuto), se pritihotapi do vrat od wc-ja ali do vrat, kjer se gre k veverički (moja delavnica), so oboja mogoče meter od vrat v stanovanje ... in gleda tako zvedavo ven, da samo čakam, kdaj jo bo pobrisal ven. Ampak zaenkrat tega še ni naredil, na srečo.
Se pa še vedno vsak dan nekajkrat oglasi, da vemo, da ga imamo tudi, kadar ga ne vidimo (čeprav je vedno na dosegu očesa - na vrhu praskalnika ali pa na okenski polici glumi (prevrnjeno) rožo

). Sta super srčkana mačka, pa vedno bolj razmišljam (kadar nisem v fazi "dva sta dovolj"), da bi jima privoščila še eno mačko, da ju malo spravi v red. Mogoče se potem ne bosta šla take "grobe" igre, kjer Sonček izziva, ko pa dobi po gobčku (dobesedno, s krempeljčki od Kushija), pa da mogoče uro mir, potem pa spet jovo na novo. In je valda popraskan. Ah ja ... mački, le kako jih ne bi imeli radi
