Mogoče se je izgubila ali bila celo postavljena na cesto nekje, od koder ni vedela kam. In zadnji teden je bil izjemno surov, celo za ljudi, kako šele za živali.
Teden dni brez hrane, vode, brez vsakega zavetja, mogoče skrivanje po kakšnem grmovju obdanim z žledom... en sam mraz, veter in vse ostalo, mislim, da lahko opravi svoje.
Niti pomislit ne smem, kaj je z živalmi v gozdu, s psi, ki imajo svoje podrte ute daleč od vhodnih vrat svojega gospodarja, ki so ostajali brez hrane in vode, da o čem drugem ne govorimo, ker so imeli lastniki "dovolj drugih skrbi". Seveda ne vsi, mnogi pa so v vsej paniki pozabljali na živali, tisti pač, ki se jim to tako nikoli ne zdi posebej pomembno.
Če sem odkrita sem zadnji teden nenehno razmišljala, kam se zatečejo prostoživeče muce, kako preživijo, saj niti čez dan ni sončka, da bi osušile kožuščke in pogrele premražene teleščke, kje dobijo kaj za pojest...
Tako je žalostno, da boli, bolj razmišljaš, bolj boli.
Lubika mala črna, če ni prehudo, vzdrži, če... Čeprav mi nekaj pravi, da se boš v kratkem pokazala tukaj v vsej svoji lepoti in se ponudila, da lahko prideš nekomu delat družbo. Jaz si močno želim, da zmagaš in da je bilo tole kar doživljaš zdaj, zadnje hudo, kar te je doletelo.
