Evo, naša Biguška je končno dočakala svojega psa (mateja, hvala za najboljši opis razmerja

). Pikolinček je z nami od 2. decembra in Bigi je presrečna, da ima končno za žulit nekoga, ki ji je kos.
Jaz pa še bolj...
Na začetku me je sicer malo skrbelo, kako mi bo zneslo vse skupaj. Z največjo (tako in drugače) naspidirano Bigo in sicer z malim (vsekakor samo po velikosti), a malce duvatorskim Pikolincem. Pa je bilo že po nekaj dneh, kot da smo že skoz vsi skupaj.
Se mi pa iz dneva v dan potrjuje, da je bila odločitev, da Bigi dobi družbo svoje vrste, prava. Sicer je bilo tudi pomembno najti pravega kompanjona zanjo, da prenaša njen zmešan karakter... pa nama je bilo s polo že pri njunih imenih jasno, da sta si usojena... da ne more biti zgolj naključje, da se srečata dva bivša zavetiščarja, ki sta vsak svoje ime dobila v zavetišču... Bigica in Pikolo, veliki in mali pes.
