Metka se je včeraj naselila v svoj nov dom in prve novice so več kot dobre.
Metka osvaja teren na veliko, se pogovarja s posvojiteljico, celo prede. Očitno se tam počuti dobro in kaj se ne bi, saj je posvojiteljica nad njo navdušena, skuhala ji je celo večerjo dobrodošlice (zato danes ni marala hrane iz vrečke, muca pametna). In njena izjava: "To je prava mačka zame", je balzam za moja ušesa. Da ne bo pomote, ne gre za histerično navdušenje ob prihodu muce, posvojiteljica je zrela, umirjena ženska, malo posebnega karakterja, ki ima tudi zato izrazit smisel za mačke. Mimogrede, je moja kolegica iz službe, zato jo dobro poznam. Z Metko sem ji težila več mesecev, ker preprosto pašeta skupaj. Potem sem ji nastavila mino v obliki povabila na obisk, kjer je Metko videla tudi v živo. In čez nekaj dni ti pride babše samo od sebe do mene in mirno izjavi: "Ti, jaz bi pa Metko posvojila". Potem padem v šok jaz, spreleti me negotovost, da ne bi Metka šla, potem pa se spet vrnila (to je tretje posvajanje Metke). In začnem kolegico strašiti z vsem mogočim in pretiranim o Metki, ona pa na vse: "Ja, pa kaj potem". Na koncu me celo vpraša: "Kaj zdaj, a mi jo daš ali ne?". In sem jo dala.
