Sonček, Kushi, Ita in angelček Puhi

Kot obljubljeno, slikovni material ...











Resnično jih težko lovim s pravim fotoaparatom in ne samo z mobitelom, ker ko jih vidim kje na postelji ali na kavču lepo skupaj, pa grem po fotoaparat, pa pridem nazaj ... hja, ni jih več. Tako da raje izkoristim priložnost in fotkam z mobitelom zaenkrat. Pa še z mojim Nikonom se moram ponovno spoprijateljiti, ker sva se malce oddaljila drug od drugega in res že doooolgo nisem nič fotkala z njim

V glavnem, če gremo po vrsti.

Puhi ... Puhi je en tak nežen, crkljiv muc, prede, dviguje rito, se drgne ob mene (Jureta ne mara preveč oz. ima nekakšen "rešpekt" do njega, upam, da samo začasno), ko pa želi mir, gre iz naročja na svoje mesto, ki je vsakič drugje in zaspi. Aja, pa umivala sem ga že kmalu po tistem, ko je prišel k nam. Ne vem, ali je imel rahlo drisko ali kaj, ampak ko je priše enkrat mimo mene na kavču, je smrdel in ko sem pogledala rito, je imel drekec sprijet na dlaki in po riti ... stik z vodo mu sicer ni ljub, ampak je potrpel in preživel in do sedaj je mir (tok tok)

Kushi se tali. Za mano pride v kuhinjo, ko kaj počnem tam (tako kot tudi Sonček in Puhi, normalno), ne beži več, ko grem mimo, pa je razdalja lahko samo 20 cm. Jure ga občasno uspe naraho pobožati po repu ali po smrčku. Kushi je miren fant, kadar je sam in kadar ostala dva spita. Včasih ga kar gledam in gledam in si mislim, kako bi bilo fajn, če bi ga lahko mečkala po rokah, njega in njegov kožušček, ki kar vabi po rokah. Ampak če mu ne paše, pač ne, težila mu ne bom, vedela sem, kakšen je, takega sem vzljubila in samo upam lahko, da se bo nekoč toliko omehčal, da bova na "ti" in ne na "vi" in da bo lahko mirno v moji bližini tudi morda spal, seveda brez božanja.

Sonček ... razred zase, resnično. Ja, je lahko nežen in priden muc, ampak odkar je k nam prišel Puhi, je čisto drugačen. Kot sem že omenila v prejšnjih objavah, je nanj pihal, potem se je to nehal, ampak sedaj piha na oba, čeprav bi se onadva rada samo igrala. Na srečo to ni vedno, sigurno pa vsak dan slišim pihanje in renčanje iz Sončkove strani. Ravno tako se ves čas, kadar ne spi ali je ali pije, dere. Kaj želi, ne vem, ker ima vsega dovolj, crkljanja, kar ga želi, ko ga želi, če ga želi, igranja tudi. Ne vem, enostavno ne vem, kaj naj. Trenutno se dere v sobi, kjer sta bili prej veverici (sva ju iz preventivnih razlogov odstranila v drugo sobo, ker je Sonček zelo vsiljiv in se bojim, da je poškodoval eno od veveric skozi kletko, pa sedaj čakava, če bo preživel, ker se veveriček čudno obnaša). Saj ne rečem, Sonček je zabaven, prijazen in oh in sploh super muc. Ampak ko ga prime ta sitna, ga pa ne spusti kar tako zlahka. Pa ne želim jamrat, ga imam rada, normalno, ampak zna bit naporen muc. Upam, da se sčasoma malček umiri, kar se dretja tiče, ostalo se že potrpi. No ja, pa tepsti se bo moral nehat, to mi pa res ni všeč. Razumem igro, itak, ampak ko je preveč, jih moram pa narazen dajat.

Danes sva končno dobila tudi mačje drevo, ki je že v uporabi.

Najbolj zabavni so pa, ko v kuhinji pripravljam hrano, za njih ali pa za naju. Se nagnetejo okrog nog, Kushi sicer z rahlo razdaljo, in potem Puhi in Sonček skačeta izmenično, enkrat en, drugič drug, hop hop prav veselje jih je gledati, čeprav zna bit tečno, če se Puhi in Sonček začneta naenkrat dreti. Ker to ni normalno mijavkanje, je dejansko dretje hehe ampak se bomo že navadili, ni problema dokler so muci srečni, ostalo ni pomembno, al kako?

No tako, to je iz mačjega brloga SKP vse zaenkrat, se oglasimo, ko bo kaj novega foto materiala (predvsem lepšega oziroma bolj kvalitetnega foto materiala)

Joj, Sonček, daj se lepše vedi in ne izsiljuj, saj veš, da si prišel v super domek.

Saj se lepo vede, ko spi tudi to je nekaj danes mi je priletel direktno na glavo in mi s krempljem povzročil 5 cm dolgo prasko na lasišču. Ampak mu je že oproščeno, ker je Sonček pač Sonček. Saj bo, se bo že vnesel, ker se bo moral, kar se tiče "garbanja" z ostalim dvema. Vse ostalo bom že prenesla, samo kakih poškodb zaradi "igre", kot bi temu verjetno rekel Sonček, ne želim pri njih.

Važno, da se mamo radi, tako ali drugače

Sonček je res čisto poseben muc, prav izstopa. Mi je pa všeč, da vama Kushi vse bolj zaupa. Še malo, pa bo pozabil, da se mora roki umaknit. Blackyca je bila včeraj že v naročju in dobila veliko poljubčkov, pa pred časom še pomisliti ni bilo mogoče niti da bi jo božal.

Včasih ga kar gledam in gledam in si mislim, kako bi bilo fajn, če bi ga lahko mečkala po rokah, njega in njegov kožušček, ki kar vabi po rokah.

O, kako mi je to znano
Sonček priden bodi. Poljubčke vsem

Sonček lepi, kaj ga pa biksaš? Saj ti ni treba ničesar dokazovat, sem prepričana, da ima Jagodka dovolj ljubezni in pozornosti za vse tri Upam, da je vse uredu z veveričkom
Sem pa vesela za Kushijev napredek, počasi se daleč pride samo pusti se razvajat, kosmatinček
Lepi so vsi trije kot slika jaz upam, da čimprej vzpostavite harmonijo

Čav Jagodka. Najprej bi rada povedala, da se zelo vesela, da si se odločila pomagati in deliti svoj dom z mačkonarji. Sem pa tudi prva Sončkova posvojiteljica in ga dobro poznam, zato se temu malo tečnemu komentarju enostavno ne morem izogniti
Kot vse muce tudi on ne mara zaprtih vrat, sploh prostorov v katere je v preteklosti lahko zahajal, pa tudi veverici, ki sta mu bili v zabavo (čeprav je bi dostop, sploh nenadzorovan, do niju nespameten) verjetno kliče nazaj. Pri naju je zaradi partnerjeve alergije off limits postala najina spalnica, kar je sprva prav tako pomenilo mijavkanje pred vrati. Zadevo sva rešila tako, da sva vzrajala in ga res nikoli več nisva spustila vanjo, hkrati pa sva ga par večerov ob mijavkanju (vem, da se boste nekateri zgrozili) pošpricala z navadno vodo, ki sem jo natočila v čisto pršilko. Po nekaj dneh je bil mir.
Glede na to, da sta se glede na napisano s Kushijem lepo vživela v vaš dom in ste si garbanje in nemir verjetno povzročili sami, ko ste vašemu tropu dodali sicer res srčkanega in sladkega Puhija, predlagam veliko potrpljenja in ljubezni pa bo.

malo sem pozabljiva, zato še to..

metoda "šprica" je namenjena izkjučno glasnemu mijavkanju brez razloga. Uporaba ob ravsanju s kolegoma bi razdor med njimi samo poslabšala, za boljše medmačje odnose je bilo veliko dobrih predlogov na drugi strani te teme. Seveda je prepovedana tudi, ko glasno in veselo navija ob pričakovanju mokre hrane , to je pač njegovo največje veselje in ga je treba razumeti

Midva razen napisanega res nisva imela nobenih težav z njim. Edina stvar, ki je še ne mara je striženje krempeljčkov, to sva vedno počela kadar je spal, eno nogico zjutraj, eno zvečer... Sonči je namreč en zlat muc, ki lahko tudi, ko je buden nudi veliko veselja, ko ti kot pes nazaj prinaša male igračke, ko poleg sebe umije še lep kos tvoje trenirke in pol roke ter seveda kot sta že opazila, ko kot angelček cel večer prespi v tvojem naročju ob gledanju TVja......

tako, zdaj dam pa res mir
srečno , lpv

Vesna, ti kar "tečno" deli nasvete hehe ne jemljem tega kot tečnost, sploh ne, sem vesela, da lahko kdo pove svoje izkušnje s Sončkom. Kar se tiče umivanja, mi je pa poznano ja, ves čas bi koga umival. Umiva Kushija, Puhija in še naju poleg, pa čeprav ga želiva samo na hitro pobožati. Je najbolj vesel, ko lahko koga umiva no, pa vesel je tudi, ko se lahko podi gor in dol po stanovanju, pa se mu pridruži najprej Puhi, potem pa še Kushi ... in se sliši kot dirkanje konjev

Ja, verjetno sem si sama naprtila malce bolj "grobe" izpade Sončka proti drugima dvema s prihodom Sončka, pa vendar mi ni žal, da sem dom ponudila vsem trem. Se bodo že morali naučiti bivati v sožitju, kar jim večinoma uspeva. Mogoče samo jaz pretiravam in ni tako hudo, kot se zdi na prvi pogled oziroma na prvo branje mojih objav, ampak me res skrbi za vse tri in nočem, da se komu kaj zgodi.

Pa tudi Sončku se moram opravičit glede veverička, ker sva ga z dragim včeraj pogledala in ni imel nobene ranice nikjer. Ga je verjetno starost zdelala. Je pa žal iz včeraj na danes umrl Mi je res hudo, ampak žal je tako, da se tudi to dogaja. Ga bomo jutri pokopali pri mojih doma na vrtu pri ostalih živalcah in si bodo delali družbo na drugi strani mavrice.

Sicer mi pa postaja všeč "dretje", ko jim pripravljam mokro hrano na pultu in so vsi trije zbrani pri mojih nogah in se borij, kdo bo prej prišel do skledice s hrano faconarji so. Danes je bil neustrašen še Kushi, je bil čisto zraven mojih nog in milo gledal, kdaj bo dobil kaj za jest. Tudi ko sem šla mimo do mesta, kjer imajo hrano in se je njegov košat rep podrgnil ob mojo nogo, ni niti trznil. Naš Kushi in Puhi in Sonček majo, da se imajo radi Se bodo že privadili, se morajo.

Aja, pozabila sem napisat še to, da se tudi obiskov ne bojijo več toliko kot prvič, ko so moji prišli na obisk. Pri kakšni večji družbi se umaknejo v njihovo spalnico na njihovo posteljo, sicer se pa lepo sprehajajo okrog, gredo jest, pit in na stranišče. Sonček se pride tudi čohat že, predvsem k tistim, ki jih je že videl. Sem ponosna na njih vse

Počasi, pa se bo vse postavilo na svoje mesto, sem prepričana v to Res so srčki vsi trije, ves čas bi jih samo gledala, pa k sebi stiskala in lupčkala pa aaaaah

Žal mi je za veverička.
In, vesela, da ni nobene panike glede treh kosmatinčkov. S pravim pristopom in vztrajnostjo bodo čisto lepo sobivali, pod Sončkovo komando.

Tudi meni je žal za veverička naj mu bo lepo na mavrici
Sem pa vesela tvojega optimizma (ne da bi kdaj dvomila vanj), ker sem prepričana, da boste vsak dan bolj kičasti in vsak dan bolj usklajeni Lupčke vsem

Tudi meni je žal, da sta se mogla posloviti od veverička

Hkrati je super prebirati novice dogodivščinah vajinega mačjega tropa, Želim vam čim več umivanja in čim manj ravsanja, pa Kushijevo svileno dlako med prsti seveda

Sožalje za veverička... Zanimiva živalca, nikoli nisem kje videla, da bi imel kdo veverice doma.

Hehe, ja, Sonček pač mora bit glavni. Dokler je nežno glavni, naj mu bo

Hvala za sožalje, danes ga pokopljemo pri nas doma. Se vsaj muči ne več.

Mislim pa, da se lahko malce pohvalim ... včeraj sem pobožala Kushija, večkrat in to brez da bi mrdnil mi je moj rekel, če sem ga že pobožala, pa sem jasno rekla, da ne in sem šla, mi je povedal, kako in voila, je šlo. Je ležal na njihovi postelji, najdlje od mene je bila njegova glavica, tako da sem mu dala za poduhat roko in ko sem roko odmaknila proti meni, sem ga spotoma še pobožala po trupu. ga ni ganilo in tako sem poskusila še nekajkrat. Pa je šlo No, potem mu nisem več težila, da se mu ne bi zamerila. Počasi in z malimi koraki pa bo je pa mehak hehe

No, še nekaj spodobnega gradiva. Jih najlaže ujamem v objektiv, ko spijo, sicer jih je polno stanovanje.

Se bom delal, da spim, mogoče bo pa verjela:



Ampak ne glede na vse in ne glede na to, da ima v roki to gromozansko reč, čohanje vedno paše:



Hmm, kaj se dogaja?



Pa ne no, a res moraš?



Lep sem, poglejte me, lep sem:





No, bejži že stran s tem aparatom:



Ne bližje, ampak stran, sem rekel:



Se delam, da te ne vidim:



Okej, naj ti bo:



Tudlduuu, to je od nas zaenkrat vse. Vsem pošiljam en lep sončen in kosmat, mehak ter dišeč dan (kljub vremenu, ki je zunaj ).

Jupi, Kushija pa res lepo "tajate"!
Srečno še naprej, z vsemi!

Joooj, Sonček, res si lep, da se kar sveti. Še prijazen bodi toliko do svojih bratcev, no! In čestitke ob tajanju Kushija.

Iiiii, krasni so. Sonček kar sije, Kushija bi z veseljem prečohala po tem njegovem kožuščku, Puhi je pa en tak puhek nežni

hudiča, kako so lepi....saj že ves čas vem da so, ampak mam še vedno usta odprta
Kushi, kok si pa ti fejst, da se pustiš Jagodki mal pošlatat kar tako naprej, srči

No tako, se javljam ... z ne prav prijetno novico.

Puhi je zbolel. Že kak teden ali dva, preden sem ga peljala na pregled, je bil čuden, ni se igral z ostalima dvema tako kot prej, samo ležal je in spal, pa se grel ob radiatorju. Ker je jedel, pil, kakal in lulal normalno, ga nisem vozila na pregled. No, in potem je prišel torek prejšnjega tedna, ko zjutraj ni takoj pritekel k meni, ko sem jim pripravljala mokro hrano, tudi je ni jedel. Ko je stal ob posodici z vodo, se je zibal, tačke ga očitno niso držale ... jokala sem ob njem celo uro, preden sem šla v službo, ga skušala pripravit, da naj vsaj malo poje, pa ni zmogel. No, potem sem naročila mojemu dragemu, da naj ga opazuje in če ne bo nič jedel, naj mi pove, da ga bo pripeljal v Kranj in greva k veterinarju.

In sva šla. Naredili so ultrazvok, vzeli kri, pregledali vse do zadnje dlake na teleščku. Ob splošnem pregledu niso našli nič, ultrazvok je pokazal ogromno količino tekočine v trebušni votlini (ne vem, če sem si prav zapomnila točno kje, ampak si ne predstavljam, da bi bila kje drugje). Ko je veterinar to videl, je rekel, da tako dobro se ne bi smelo videt in da to ni dober znak. Takoj je vzel še kri in rekel, da če ni dvoje drugih stvari (resnično si nisem zapomnila, ker s tako diagnozo, ki mu je dvakrat skoraj potrjena, si težko zapomnim kaj drugega), je pa FIP. Jaz seveda nisem imela pojma, kaj to je, pa sem vprašala. Takrat pa šok ... ni zdravila, skoraj vsak maček umre slej ali prej in če se so sumi na to, ga bomo evtanizirali. Nisem vedela, kaj naj rečem, res ne, se mi zdi, da sem spraševala kar ene bedarije, pa mi spomin ne služi več tako dobro, tako da nisem čisto prepričana.

V glavnem, preiskava krvi ni pokazala nič posebnega, razen nekaj povišanega ali znižanega, ampak še vedno nič resnega. In je rekel, da je po vsej verjetnosti to FIP, da naj pa Puhi ostane kak dan ali dva pri njih, da ga bodo opazovali. In tako je ostal. S težkim srcem sem se poslovila od njega, bil je ves žalosten, bošček moj ... in sem šla.

No, o vsem tem sem obvestila Trixi, ker se mi zdi pa pravilno, da njegova prejšnja skrbnica ve, kako in kaj ... in je rekla, da naj ga naslednji dan pripeljem na Veterino MH, da se bodo punce prepričale, ker tako hitro ga ne dajo (veterinar v Kranju je rekel, da bi ga evtanizirali na četrtek, če ne bi bilo nič boljše). Šla sem po Puhija, ga pobasala v avto in šibala na Veterino. Punci sta mu vzeli kri, punktirali tekočino in naredili test za virus, ki potem mutira v FIp (ali pa ne, odvisno kakšno srečo ima maček). Test je bil pozitiven, tekočina pa menda gosta in rumenkasta.

Dali sta mi zdravila in "umetno papico" - neko juhico, da mu jo vbrizgavam, če ne bo želel sam jesti. Pregled pred zmanjkanjem zdravil. In sva šla domov.

Ko sva prišla domov, je bil v primerjavi s prejšnjim dnem poln dobre volje, takoj je "napadel" drevo, si brusil krempeljce, še hodil je normalno. In polna optimizma sem odšla spat, da se bo pa mogoče zmazal. In sedaj se že od serde bojujem/bojujeva z mojim, da mu dajeva zdravila, da ga prisiliva, da kaj poje, sicer mu dava tisto juhico ... vodo sicer pije, briketkov ne je, čeprav se mu vidi, da bi jih rad. Tudi mokre hrane skoraj da ne je, poliže omakico, potem je pa to to. Če mu jo malo zmečkam, mogoče še gre,s icer ne. Potem sem se spomnila, da bi šlo mogoče s paštetko, in je šlo, pa ne za dolgo. In tako mu dajem malo paštetke, malo omakice od mokre hrane in malo "juhice", pa seveda zdravila. Težko je. Se mi zdi, da vsakič, ko ga božam, da je bolj koščen, samo trebušček ima še vedno velik. Najbolj mu paše se crkljati pri meni, ga položim kot malo dete na rame in tam spi in prede.



Groza me je, kaj bo, ko bova šla nazaj na Veterino ... ker ni čisto nič boljše. Zjutraj še vedno pride k pultu, kjer jim pripravljam mokro hrano, pa malo pojokca, želi jesti, pa ne more. In gre spat. In to je to.

Trixi mi je povedala, da so ji na Veterini rekli, da sumijo na mokro Fip .... kar sem prebrala na tem forumu o tej bolezni oz. tem virusnem obolenju, ni nič dobrega in vem, kako se bo končalo, samo ne vem, kdaj. Ne želim, da Puhi trpi, pa vem, da mu ni najbolje. Ob njem trpim še sama.

Se sprašujem, ali je mogoče krivo to, da je prišel k nama domov ... mogoče drugje ne bi zbolel, mogoče sem bila preveč vsiljiva, ko sem ga želela ... ne vem, kaj sem naredila narobe. Pa me Trixi tolaži, da ne bi mogla nič drugače naredit. Pa mi je še vedno hudo in še vedno sebi očitam, da je Puhi zbolel.

V glavnem, se mi je zdelo, da je prav, da veste, ker ste ga spremljali in zanj skrbeli, tako ali drugače.

Če bo pa kaj novega, pa sporočim.

Aja, Sonček in Kushi sta pa v redu, še vedno lumpa

Nikar nobenih očitkov, pri fipu lahko samo stojimo in gledamo, ravno to je tisto, kar je najhuje. Puhi