Muce nimajo 9 življenj. Le eno samo in še to lahko izgubijo nepredstavljivo hitro.
Včeraj smo ga skoraj "izgubili".
Prišli posvojitelji, se z njim igrali, vsi navdušeni, vse OK. Pred odhodom se odločim, da ga še skopam, da bo nežni, beli in dišeči "oblaček". Kopanje je potekalo rutinsko, vse OK, nobene panike, vse naredila sama, pa bi lahko zraven še 2 priskočila na pomoč, če bi bilo treba, a ni bilo. Fenanje, OK, brez težav. Po vsem tem pa... Manu ni bil več isti. Velika sprememba v dihanju, počutju, obnašanju. Sklepala sem, da je vse to zaradi stresa, šoka. Čakamo, opazujemo, božamo, čakamo.. Kličem našo veterinarko Uršo, ki se je na srečo takoj javila, kljub pozni sobotni uri.
Čez nekaj minut panika, takoj na veterino, in boj za njegovo življenje. Se strokovno ne znam izrazit, ampak dejstvo je, da mu je zaradi šoka zalilo pljuča in otežilo dihanje. Ob 24.uri smo utrujeni zapustili veterino, v upanju, da bo vse OK.
Noč je mimo, Manu je z nami. Do petka ne gre nikamor.
Temo dajemo v arhiv, ker se posvojitelji niso premislili.