Poletna sezona se je začela, z njo pa se je povečalo tudi število ptičjih izzivalcev. Golobi in vrane so stalnica, ampak poleti lahko uživamo v večernih akrobacijah lastovk in poskušamo ohranjat mirno kri ob izzivanju predrznih vrabčkov. Te beštije pridejo - največkrat po dva ali trije, občasno kakšen pride na solo iniciacijo

, se oprimejo fasade in začnejo na veliko freestylat in se postavljat, da njim pa nihče nič ne more. Tigra na tej strani mreže se pa treseta in si mislita svoje

. Zadnjič se je celo eden izmed golobov zmotil in je očitno hotel pristat na našem balkonu - je poletel proti mreži, Amarandu se je že smejalo, potem je pa leteči le sprevidel, da a) na poti stoji ovira in b) za oviro čakata dva repata, pa je uspel zmanevrirat mimo nas. Obstajajo pa tudi krilatci, ki uspejo priletet skozi mrežo, pa bi bilo zanje bolje, če ne bi. Rea jih rada zasleduje in bevska nanje, Amarand pa bolj uživa v postavljanju hitrostnih rekordov in hrustljavi malici. Nekaj časa sem se obremenjevala s tem, da sem mu včasih pokazala kakšno mušico, ki jo je potem veselo pomljaskal, češ, revice nastradajo zaradi mene. No, po tem, ko sem v eni vožnji s kolesom vdihnila, pogoltnila in v očesu utopila več mušic kot jih ubogi brkec pričaka v celem tednu, sem nehala moralizirat

.
Ne morem gledat vse te perjadi!

Bi pa z lahkoto kakšnega snedel ...

Macina trava party ...


Ti si samo moj brcko in te ne bom dala nikomur ... Nikdar nikoli sploh! Moj moj ...

Ne posodim!

U, kaj si pa to našel?

Povejta, da sem lahko noter?!

Ej, a lahko še jaz malo poskusim, a?

Pa daj no, pojdi ven! Samo minutko ...

U, ima pa čuden vonj, veš ... Mogoče se boš pa zastrupil

Kaj sta sitna ej! Amarand me je noter spustil in če hočem grizt to košaro, jo bom! Ne, ne bojo mi zobje izpadli. Tečke

.

Dolgčas!

Sploh pa tale košara ni strupena!

Vsakemu tigru svoj stol!
