Od staroselcev dom iščeta še Mindy in Woody...
imamo pa že nove prišleke

NARCISA

Saj poznate zgodbo o Narcisu, mar ne? To je bil en dvonožec, ki je tako zamaknjeno opazoval svoj odsev v vodi, da je na koncu padel vanjo ... No, menda sem po njem dobila ime. Zakaj? Pojma nimam! Jaz vodo uporabljam zgolj in izključno za pitje ... no, včasih pomočim tačko notri, da preverim, če je primerne temperature in globine. Pravijo sicer, da zato, ker tako rada opazujem svoj odsev v ogledalu. Ampak tile moji začasni dvonožci ne vejo, da to na drugi strani stekla nisem jaz, ampak še ena muca. Tako kot jaz ima tudi tigrast kožuh in zelo okrogel obrazek. Včasih grem čisto počasi mimo nje in ona se z isto hitrostjo premika ob meni! Dvignem taco, istočasno tudi ona! Včasih si rečem, jo bom presenetila ... Pa se počasi priplazim izza vogala, nato pa zdirjam mimo z usločenim hrbtom in glej ga zlomka, ona se mi z iste strani približuje. Ampak mijavka pa ne. Čudno. Jaz se zelo rada izražam s svojim glasom, saj mi to zagotovi polno skledico hrane in občasno crkljanje na kavču, ona pa nič. Skratka, moji začasni pravijo, da iščem dom. Postavljajo neke meni nerazumljive pogoje, ne slišijo pa moje prošnje. V novem domu mora biti obvezno taka šipa s tiho muco na drugi strani!
GERČ- muc, ki je ustavil promet

»Moje ime je Gerč. Ko sem bil še čisto majhen, so me nekega deževnega jesenskega večera pustili ob cesti. Spomnim se mame in bratcev in ne vem, zakaj so me odpeljali proč od njih. Bil sem grozno prestrašen in hotel sem nazaj domov, na toplo in varno. Jokal sem na ves glas in taval po temi – mislil sem, da jih bom kje našel. Zataval sem na sredo ceste in zadnji hip me je opazil voznik avtobusa in še pravi čas ustavil. Od same groze sem obstal kot okamenel in mijavkal, mijavkal ... Mislil sem – če bom dovolj glasno mijavkal, me bo gotovo slišala mama! A mama ni prišla ... Vendar me je kmalu nekdo dvignil – to je bila punca, ki je bila v enem izmed avtov, ki so ustavili za avtobusom. Prišla je do mene in me vzela v naročje. Takoj sem nehal mijavkati, ker sem vedel, da sem na varnem. Odnesla me je v avto in odpeljala domov, me zavila v toplo odejico, me nahranila in božala, božala ... Dala mi je ime Gerč, krajše za Garfield, ker je rekla, da imam ravno tako odločen karakter kot tisti Garfield v stripu. In rekla je tudi, da sem zelo lep in da bom hitro našel dom. Pri njej pa ne morem ostati, ker ima že tri druge muce in včasih še kakega takega, kot sem jaz, s ceste. Včasih še pogrešam mamo in bratce, a ne velikokrat, ker mi je tu zelo lepo. Nočem priznat, ampak jo bom pogrešal, ko bom odšel v nov dom. Saj vem - mora pomagati še drugim. Jaz se pa po eni strani tudi veselim, da bom imel nekoga čisto zase, za vedno. Prometa pa ne bom več ustavljal, ker sedaj bivam samo v stanovanju. Ven sploh nočem – tisti večer ob cesti je bil dovolj pustolovski za vse življenje!«
MADDIE- zadržana dama

Maddie se je nekega dne začela potikati okoli naše hiše. Bila je neskončno prestrašena in še bolj lačna. Zaupala ni nikomur, niti lastni senci. Počasi, dan za dnem, ko smo ji dajali hrano in ji nežno prigovarjali, je nezaupanje izginjalo. Spominjam se prvega preboja, ko smo ji lahko za tilnik stisnili ampulo proti bolham, in naslednjega, ko je tebi nič meni nič pojedla tabletko za razglistanje. Pa neizmerne sreče, ko se nam je prvič pustila pobožati, čisto malo, pa je trznila in odskočila. Naslednji dan ni več odskočila, in še naslednjega ni niti trznila, pač pa smo si prislužili že prvi buc! Takrat smo vedeli – ta nezaupljivka bo nekoč še zelo razvajena! Potem ni bilo dolgo, ko se nam je pustila ujeti, da smo jo lahko peljali k veterinarju opravit vse običajno – cepit, pa testirat na mačji aids in levkozo, sterilizirat. Maddie je negativna na oboje, vseeno pa ji je zunanje življenje pustilo nekaj posledic. Nekaj, ali nekdo, ji je tako stistnilo repek, da ji ga je bilo treba odrezati. Tako ima zdaj le konico repka, s katero pa izgleda neskončno ljubka. Najbrž v tej poškodbi tiči razlog za nezaupanje. Maddie ostaja malo zadržana; pusti se božati, le v naročju ne želi biti in ne mara se nositi. Potrebuje pa nekoga, ki bo videl, kakšna dama je in spoštoval njene zahteve po razdalji. A pravi dom in pravi ljudje delajo čudeže – Maddie že zdaj zna presti in pokazati, kako rada ima človeško družbo in kako vsak dan bolj zaupa, s čisto svojimi ljudmi pa bo zagotovo kmalu postala prava scrkljanka.
RUMI- prisrčna levkozica

Muckom, pozitivnim na mačjo levkozo (FeLV+), mačjeljubci ljubkovalno rečejo levkozice. To so muci, ki so praviloma težje posvojljivi, saj nihče noče »bolnega mačka«. A ob dobri oskrbi, kakovostni hrani in izključno notranjem bivanju lahko tudi levkozice živijo dolgo in dobro življenje. Tudi naša Rumi je levkozica. Našli smo jo na dopustu, povsem obnemoglo, ob robu ceste, na žarkem soncu, z dvema mrtvima mladičema ob sebi L Nismo kaj dosti premišljevali, bil je naš zadnji dan na morju in brez pomisleka smo jo spakirali v avto in se odpeljali z njo domov. Čeprav je komaj dihala in imela šibek utrip, je že na poti začela kazati znake volje do življenja, saj je radovedno dvigala glavico in gledala, kje je. Po prihodu domov smo šli najprej do veterinarja, kjer so s testom ugotovili, da je pozitivna na levkozo. Nič hudega, skrbeli bomo zanjo tako dolgo, dokler se ne najde primeren dom, smo sklenili. In tako tudi je. Ko si je opomogla od izgube mladičev in se malo okrepila, je postala prava navihanka. Kljub temu, da je bila že mamica, je Rumi še zelo mlada, komaj 8 mesecev ima in je še tako rekoč mladič. Živahno se igra, prav po mačje lenari in se sončka ter brez težav sobiva z našimi muci, ki smo jih cepili proti levkozi. A zanjo iščemo prav njen kavč, z ljudmi, ki bodo znali videti čez njeno levkozo in videli karakter muce, ki je preživela veliko in se iz vsega trpljenja naučila najpomembnejše – da se splača živeti, saj nikoli ne veš, kje te čaka nekaj lepega.
Kontakt:
nakupi@dzzz-kranj.si ali
http://www.dzzz-kranj.si/narocilnica