Danes bomo malo pokazali Hančko. Su kar ne prizna na glas, ker nas noče prizadeti in nas ima vse zeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeelooooooooooo rada, ampak želvica ji je ukradla srce... Igriva, nagajiva, cartljiva in seveda z nadmačjo sposobnostjo glasnega predenja

. Do svojih mačjih bratov in sester je ravno prav odločna, prijateljska, njej so vsi ok, če ji kaj ni v redu, te s svojo mini taco brez krempljev opomni: Ej, to pa ne! Igra se ravno prav divje in ravno prav nežno. Nima mojega (Marlenkinega) talenta, da bi empatično prisluhnila, vendar če kdo od nas potrebuje mehki kožušček za požulit se ali vzpodbudno tapkanje po rami, je Hančka, naša mini sestrica z velikim srcem, prava Von Mačka

. Celo Santoshka ji ne nameni več skoraj nobenega piheca... Včasih ju zalotimo kako združno drnjohata na sedežni

.


Rada se stisne k Tinčku, Jošta pa ima tako ali tako noro rada od prvega dne...



V naročju je vedno prostora za dva, tri ali več nas hkrati

. To namreč Su predstavlja še vedno največji izziv v naši maloštevilčni družinici

. Kako vsem nam pokazati, na način, kot vsakemu posebej paše, da smo njeni, da nas ima rada in da nas bi premučkala, da bi od sile dobili trajno...

Ko se v Hančkin kožušček ujamejo sončni žarki, vsi odložimo kar počnemo (umivanje tačk, gledanje Pujse Pepe, preganjanje žogic...) in ostrmimo

tako kot Su, ko jo je prvič videla

.




Lp, Marlenka

.