No, pa imamo problem s tole našo črnuhico Serafino: skoraj nobena slika ni dobra, ker se vidi samo velika, črna, mehka kepa...

Tako da bo bolj malo slik. Včasih se kje vidi kak uhec, ki zamiga, ali taka črtica zeleno-rumenih oči, če grofična blagovolijo pogledati, kaj se dogaja okoli. No, ko bomo celotna zasedba, bom imela malo več prostih rok za slikat, ko bo tudi v akciji. Resnično neverjetno, kako se obrne v zraku, ko lovi žogico.
Drugače pa eno praktično vprašanje: koliko naj bi pojedla? Vsako jutro ji pripravim predlaganih 60g briketov, vendar jih nikoli ne poje. Poje približno polovico do dve tretjini, več pa ne. Sicer ni videti, da bi ji kaj manjkalo, samo tako me zanima. Ko ni ravno mala muca. Jo bom jutri stehtala...
Vsekakor pa nas je Serafina že vse posvojila. Tudi punci. Se pride sama cartljat, prede pa tako glasno kot traktor.

Ko ji je preveč, pa najde kak miren kotiček. Včasih kar v škatli s plišastimi igračami v hčerkini sobi (škatla je pospravljena v odprti omari).

Ko pogledaš, če je tam, se pa dela, kot da je še ena igračka.
Helena, kakša pa je sploh Serafinina zgodba? Vsekakor je jasno, da ste jo v oskrbi zelo lepo socializirali, ker res ni potrebovala dolgo, da nas je začela dresirati.
