Maloprej. Zvoni telefon. Moj, doma. (Opomba: tak, mal starejši, ne vidi se cifra, ki kliče).
Jaz: Prosim?
Telefon: Aloo! Jel tamo Žuti?
J: K??
T: Žuti, jel tamo? Alo?
J: Ne...
T: Ma kako nije, j***, pa dao mi je tu številku, čekaj malo (sliši se krkfljgljrlj) evo slušaj (bere čist nekaj druzga)
J: Koga ste klicali?
T: Ma Žutoga, ženo, štas gluha, šefa tvojega, j***...
J: A, oprostite, takoj bom... Meli... Pridi, lubica, nek gospod te rabi!
Meli (leži na polički in me gleda, k bi z lune padla): ??
J: Kaj, ne boš prišel? Gospod čaka!
M:

(spi naprej)
J: Gospod, se opravičujem, nima časa ravno zdaj. Dajte ga mal pozneje poklicat, vam bom dala direkt cifro (berem mu iz časopisa številko iz nekega oglasa za zavarovanje).
T: A da nema, j***... Slušaj, mala, povej ti njemu...
Linija se prekine.
Nikoli ne bom izvedela, kaj mu je hotel sporočit
