Včeraj me je en komentar na FB, en malček vrgel iz tira. Saj ne da se sekiram zaradi komentarja, sem se pa v trenutku vrnila za skoraj dve leti nazaj. Vrnila sem se v neko junijsko sončno prelepo soboto, ki je bila nabita z različnimi čustvi. Z bolečino, strahom in neizmerno ljubeznijo do malega bitjeca, ki jo čutim še danes ( neizmerno ljubezen). To je bila sobota, ko sta mi dr. miška in pola pripeljali mojo princesko Pupo. Bila je tako majčkena, tako suha in predvsem tako zelo prestrašena. Njena dlaka je bila kljub trudu, ki ga je začasna skrbnica vložila v njeno nego ostra sivo-rjave barve in še vedno je rahlo zaudarjala. Najbolj pa se spomnim tistih velikih prestrašenih učk. Učk, v katerih se je zrcalil strah in panika. V njih ni bilo iskric veselja, ni bilo radovednosti ali nagajivosti. Bil je en sam velik strah. V naslednjih dneh, sem z bolečino v srcu spoznavala, da se Pupa boji vsega, ampak res vsega. Bala se je ljudi, bala se je roke, bala se je vsega, kar je bilo podobno palici, bala se je otrok, drugih psov, mačk, koles, avtomobilov. Čisto vsega. Vsakič ko se ji je kdo približal je okamenela, se poskusila narediti čim manjšo. Ko sem jo poskušala pobožati je z obupanim pogledom sledila moji roki. Revica mala sploh ni bila navajena jesti iz posodice. No in tako se je začela najina pot k socializaciji in njeni duševni rehabilitaciji. Klicala sem kar nekaj slovenskih strokovnjakov ki se ukvarjajo z reševanjem psihičnih problemov psov, a z večino nisem bila zadovoljna. Ni mi odgovarjal njihov način resocializacije, prepričana sem bila, da tak pristop kot so mi ga svetovali za mojo prestrašeno princesko pač ni primeren. Brskala sem po spletu, spraševala po forumih in nadlegovala dr.miško in polo.A iskric v Pupinih očeh še vedno ni in ni bilo. Po nasvetu pole, sem kontaktirala še pasjo trenerko, ki vodi šolo za azilaše. Pogovor z njo je bil zelo uspešen, priporočila mi je nekaj angleške literature o vzgoji in delu z majhnimi psi, ter da naj se udeležim njenega tečaja, oziroma se lahko dogovoriva tudi za privat ure.In tako sva s Pupo septembra začeli obiskovati pasjo šolo za azilaše. V tem času so se iskrice v Pupinih očeh že začele pojavljati občasno, strah pa še vedno ni popolnoma izginil, še vedno je bil močnejši od zaupanja in varnosti, ki sem ji ju poskušala dati. Pupa je počasi postajala vedno bolj samozavestna, na trenutke celo preveč, vedno bolj navezana name in vedno bolj mi je zaupala. Kakor se je njeno zaupanje večalo toliko več in večkrat so bile iskrice v njenih očeh. Njen pogled ni bil več tako prazen in prestrašen, ampak je postajal vsak dan bolj živ in iskriv. In to je bil zame eden večjih dosežkov v življenju, kajti prepričana sem, da nisem vrnila iskric v njene učke, ampak da sem jih ustvarila, ker do takrat ko je prišla v začasni dom, verjetno ni doživela prav veliko lepih stvari, predvsem pa najbrž nikoli ni čutila varnosti in ljubezni. Vesela in srečna sem, ker je naslednja posvojenka moja zlata Pinka, v naš dom prišla že z iskricami v očeh. Tako imam danes dve pasji bibi, ki se veselita življenja in maksimalno uživata v vsem kar jima je na razpolago. Jaz pa sem si za vedno zapomnila tiste velike prestrašene in obupane okice, v katere sem se tako zelo trudila priklicati iskrice in nagajivost, kar mi je z veliko volje, truda, ljubezni in nežnosti tudi uspelo. Zato želim, da se vsi zavedamo, da iskrice v očeh niso same po sebi umevne, in ko njihov žar ugasne jih je težko, res težko priklicati nazaj.
Hvala vsem, ki ste mi pomagali, da ima moja Pupa iskrice v očeh
