maček PEPI

Mačja hiša je v oskrbo sprejela do zdaj prostoživečega mačka PEPIJA, ki je zbolel, zato ne more več živeti zunaj. Je zelo prijazen, naročen mucek, ki zaprede takoj, ko ga pobožaš.

Hi Pepi

Pepi je faca. Sicer s slabimi ledvicami, ampak toliko večjo voljo do življenja.

Bošček, zdaj si pa na toplem

Pepi
fletno posteljico si si izbral

kako se je gospod pokril lepo

Pod debelim kožuhom so same kosti. Apetita nima. Upam, da bo bolje, ko se adaptira. Ležanje na toplem mu zelo prija, se sploh ne premakne.

Zna bit, da ne bo nikoli bolje, sej veš, a ne?

Pepi je car !

Kopija mojega Popija, še ime in prečko na glavici ima podobno. Daj mali fant, papcaj, ne obupaj zdaj, ko se ti kaže lepa prihodnost.

Še nič jedel, ne pil, je pa veliko kakal in lulal. Upam, da začuti tudi lakoto...kmalu...

Pepi daj no papcaj. Vsi mislimo nate in ti želimo, da bi postal lačen sedaj, ko imaš dovolj okusne hrane pred smrčkom .

Pepi je že kot prostoživeč imel posebno oskrbo. Ker je bil vedno bolj "špičast", mu je hraniteljica prinašala še posebej kvalitetno hrano.

Pri nas pa še vedno ni nič jedel...

O joj

Ko sem pred leti našla poškodovanega mačkona, ki je imel pljučnico mu je vet. poleg antibiotikov vbrizglal še injekcijo za apetit. Po parih minutah je pričel jesti in je potem normalno jedel še naprej, čeprav je imel pljučnico. Bi mogoče tudi Pepiju pomagalo?

Jedel mleto surovo govedino. Sicer se je pustil pitati, ampak mu je bilo všeč!

Injekcije za apetit ni. Lahko se apetit vzpodbudi z apaurinom (kar se počne v res skrajnih primerih) ali pa z vitamini, ki včasih apetit vzpodbudijo, včasih pa prav nič.
Pepi je zamenjal okolje, zraven ima še ledvično odpoved (verjetno kronično) in tudi zato ni za pričakovat neke hude ješčnosti. Na veterini je bil pet dni in je jedel zadovoljivo glede na stanje. Za pričakovat je, da bo jedel vsaj manjše količine hrane, ko se adaptira na novo okolje.

Ne vem kaj je mojemu injiciral, rekel je, da mu bo vzpodbudilo apetit in mu ga je res. Revček ubogi, nisem vedela, da je tako hudo bolan, super, da je jedel meska.

Eno žličko za mamico, pa eno za atija,....poznate tole? No, pri Pepiju je razlika samo v tem, da niso žličke, ampak grižljajčki. Sam od sebe se ne pritakne ničesar (razen vode), če ga pa jaz pitam, pa z veseljem poje kar nekaj meska (briketi, seveda, padejo takoj ven iz gobčka). Problem je zdaj v tem, da ima hudo velike zobe, ki ne ločijo mojega prsta od govedine....

Dobro, da se sploh pusti pitat. Pa da pije vodo.