Maukova kosmata banda

Zlati mačji fantje

Cukri

Maneken Pepe pri manikuri nohtkov...



Caleb in Smoki spet skupaj... plus mala hobotnica...



Smoki - pogled od blizu...



Caleb aja...

Sami lepi pubeci na kupu .

Danes bil pri veterinarju... Smoki izgublja boj z boleznijo...

držite se

Zelo slabo kaže... Vzel še mu je kri, ki pa je tudi že skoraj čisto vodena... Revček še samo poležava in spi v mojem naročju...

Hudo mi je.

In zopet v tistem gnilem trenutku, ko moraš izbirati, ali ga pustiti, da se muči in životari, ali mu omogočiti, da mirno in brez bolečin zaspi...

Poznam ta grozno nemočen občutek .

To se je dogajalo nama s Pajotom. Čez dan je bil še kar, ves čas na infuziji seveda, zvečer pa so se začele bolečine. Ni več hotel biti pri meni, ni več prenesel dotikov, želel si je umreti-in sem ga sredi noči peljala k veterinarki na zadnjo injekcijo. Mož je medtem doma kopal grobek. Neskončno težko sem se ločila od trupelca in ga položila v grob.

Žal moramo tudi skozi to. Tolažim se z mislijo, da so umrli ljubljeni, na varnem. Mnogim njihovim vrstnikom ni dano.

In zopet v tistem gnilem trenutku, ko moraš izbirati, ali ga pustiti, da se muči in životari, ali mu omogočiti, da mirno in brez bolečin zaspi...

Če sta samo ti dve izbiri, potem naj se ne muči.

Najbolj gnili občutek, ko ga gledaš in ne veš, ali ga boli, ali je mogoče videti za spoznanje bolje le zaradi tega, ker je našopan z injekcijami, ki ga držijo pokonci... in se potem sprašuješ, ali bo odločitev, da ga odrešiš muk, pravilna... ali preuranjena...

In leži v naročju, se vsake toliko časa še malček stisne k tebi, išče toploto... globoko vzdihne, gleda predse... in se ti resnično trga srce...

... Neskončno težko sem se ločila od trupelca in ga položila v grob ...

In zopet v tistem gnilem trenutku, ko moraš izbirati, ali ga pustiti, da se muči in životari, ali mu omogočiti, da mirno in brez bolečin zaspi...

Verjemi v energijo.
Ne želim bit "pametna", ampak meni pomaga.

Claire Danes ima v filmu, v vlogi Temple Grandin, nekaj "pravih" vprašanj...

... “Where did he go?” Temple asked when a horse died. What she was really asking is: Where did the soul of the horse go? Her science teacher didn’t know, ...

One minute was there, and the other... he was gone. Where did he go?

Saj res ne gredo nikamor, ker vedno ostajajo z nami...in živijo v tistih, ki pridejo za njimi in nas potrebujejo..

Tako hudo je, ko se je treba posloviti.

žal mi je...
Držite se!

vsakič, ko sem odprla Calebovo temo, sem pomislila, kako zelo bo hudo, ko se bo bolezen pričela razvijati, da bo pa to tako hitro...kako zelo boli vsaka taka novica, ...podoživljam zadnje vzdihljaje mojih mucov in vem, kakšni težki trenutki so to, kljub temu, da pamet pravi, da je tako edino prav, saj pomagaš svoji ljubi živalci, se ti srce trga na miljon koščkov... in res, nikoli ne bodo pozabljene, vedno bodo z nami... prekleta levkoza, ki nam je vzela že toliko ljubih kosmatinčkov...držite se, v mislih smo z vami (tudi moji dve od treh levkozic, ki sta zaenkrat še OK, okuženi od rojstva, stari pa sedem let...)

Tako zelo mi je žal za vse vas. Teža odločitve ostane, ampak ker jih imamo radi, jim pustimo oditi, tudi če nam krvavi srce. Potem, ko mine čas, doživimo pomiritev, da smo naredili pravo stvar. Pa saj nikoli zares ne gredo, za vedno ostanejo v naših mislih.

Žal ne spravim nič pametnega iz sebe...
Mislimo na vas!