TARA

Slavica, kaj naj rečem...sej veš...
Držim pesti za Taro...da jo je mogoče zdaj pa le izučilo in se bo bolj držala hiše, srčica lepa...

Ta posebna in izjemno simpatična muca bi bila lahko zelo srečna pri nekomu, ki ima mačkotesno ograjen vrt in bi lahko muca prosto hodila not in ven. Pri slavici takih pogojev namreč ni in čeprav je naredila vse, da bi muco čim bolj zadržala pri hiši (saj smo brali o zimski sobi in vratcih, pa milijontavžentih ležiščih in dekcah, seveda ima tudi najfinejšo hrano), gre muca lahko na potep, ki se vse prevečkrat konča na veterini.
Morda pa kdo pozna koga, ki ima pogoje, primerne za Taro. Tudi Banderas je bil poseben, zelo prijazen, ampak ni zdržal notri, zdaj pa je srečen muc, ker je našel prave ljudi in okolje.

Zelo mi je žal

Obema enega

Ja, prosim, pomagajte najti Tari en varen dom, kjer bi srečno dočakala čim več let.

Banderasovi, bi želeli posvojili tudi njo ?

Zelo mi je žal za tole. Nekaj dni že mislim nanjo, danes sem šla pogledat temo, pa tole... Kar tresem se.

Držim pesti zanjo. Buča mačja najlepša...

Kako je Tara kaj?

Tara je fizično dokaj v redu (rana je čista,šivi so suhi), psihično pa zaradi prisilnega notranjega bivanja
precej manj. Ko bo prišla v fazo odklanjanja hrane, jo bom spustila ven, pa kar bo, pač bo, druge možnosti
žal nimam.

Me veseli, da je rana ok Tisti drugi del pa nimaš kaj... čeprav upam, da se ji nič takega ne ponovi.

Taro sem danes po skoraj šestih tednih spet spustila ven, saj je rana praktično zaceljena.
Seveda sem se psihično pripravila, da je par dni ne bo in da me bo spet skrbelo k norca, ampak glej ga zlomka -
eno uro šetnje po sončku in evo ti nje nazaj, hoče notri . OK, k temu je sigurno precej pripomogel smotan
Tiger, ki ji ne da sekunde miru , ampak ne bomo zdaj pikolovski
Dobro se je začelo tole leto, naj se tako nadaljuje .

ku-ku

Tarica, ljubica , pazi na sebe!

želva čudovita, daj bodi no pridna!

Lepa baba!

Tule pa nikoli ne gre nič po planih .
Po opazovanju skozi daljše obdobje in posvetu z bolj izkušenimi si upam trditi, da Tara ne prenese samic
S samci funkcionira - če je ne marajo, se jim podredi in umika, da lahko sobivajo, z mojim Sunnyjem pa sta se
celo igrala in dirkala. Samice pa napada in ustrahuje, tako moje notranje kot tudi prostoživečko.

In je danes zato spet pristala zunaj . Z mojimi torej ne more sobivati (kar je bil zadnji plan in smo se res trudili,da bi šlo, magari s sprehodi na oprsnici),
je prehud stres za vse; v garažo jo bom pustila, saj je mrzlo in nekje mora imeti zavetje,je pa tam štala s staroselko, katero Tara ustrahuje čedalje bolj,
da una večkrat niti ne upa jesti.

Ah, šit .

šit res.... Kaj pa, če bi ji iskala (kar se da varno seveda) varno notranje-zunanje okolje, kjer bi bila edina muca ali družba samcu? Tole res ni bogvekaj, vsemu trudu navkljub in je hud stres njej, ostalim mačkam in tebi...

Bom ponovila.

Ta posebna in izjemno simpatična muca bi bila lahko zelo srečna pri nekomu, ki ima mačkotesno ograjen vrt in bi lahko muca prosto hodila not in ven. Pri slavici takih pogojev namreč ni in čeprav je naredila vse, da bi muco čim bolj zadržala pri hiši (saj smo brali o zimski sobi in vratcih, pa milijontavžentih ležiščih in dekcah, seveda ima tudi najfinejšo hrano), gre muca lahko na potep, ki se vse prevečkrat konča na veterini.
Morda pa kdo pozna koga, ki ima pogoje, primerne za Taro. Tudi Banderas je bil poseben, zelo prijazen, ampak ni zdržal notri, zdaj pa je srečen muc, ker je našel prave ljudi in okolje.

Nisem hotela prehitro napisat, da ne bi česa urekla, zdaj pa že upam, je preteklo zadosti časa:
Tara se je končno navadila. Ne hodi in ne valja se več po cesti, ampak odhaja za hišo za njive in travnike, kjer ni ceste več kot 2 km.
Redno kot urica pride vsak dan proti večeru nazaj, ni mi je več treba hodit iskat, spi notri vsako noč. S staroselcema Maco in Repkotom se ne marajo preveč, se pa tolerirajo in mirno sobivajo v kurilnici, vsak v svoji posteljici. Naučila se je izogibati tudi Tigru, edinemu, ki nima dostopa v hišo, ampak biva v zunanji mačji
hišici, ke ima diagnozo precejšnje smotanosti (no, roko na srce, tudi Tiger se je zadnje cajte malo "odžlehtnobil" , dedci se zgleda z leti zmehčajo ) .

Iz srca hvala dvema članicama foruma, ki sta se trudili ji najti dom, ena ga je v bistvu že našla. Po temeljitem premisleku in več posvetih z
gipsy, ki dobro pozna "želvjo raso" in tudi samo Taro, sem se odločila, da ostane pri nas.
Mačka je rabila 1 leto (!), da se navadi in končno funkcionira tako,da je kar se da varno zanjo. Ne upam si je več premeščati, dvomim, da bi
se dobro končalo. Ne zaradi posvojiteljev in okolja, vem, da bi bilo krasno, ampak zaradi nje - ker je tako težko prilagodljiva.

Še zmeraj hrope kot stara lokomotiva, vendar se to ne slabša, očitno je zadeva ostala doživljenjsko in ji ne poslabšuje kvalitete življenja.Izogiba se tudi ljudem,ki jih ne pozna dobro- sem soseda prosila, naj gre proti njej in jo kliče - je zbežala. Približa se samo meni,
tako da lahko dobi antiparazitike in vse ostalo, kar rabi. To zadostuje.
Vidi se, da je srečna, zdrava in zadovoljna in upam, da tako ostane še dolgo.

To je moj zadnji zapis v tej temi, v bodoče se bo Tara javljala v naši nakavčni temi, saj se je končno tudi sama odločila, da bo ostala naša .

ah želva želvasta...