Ojlaaaa
Najprej: *res* *zelo* se opravičujeva, da nisva tu gor nič javljali.

Priseževa, da sva za Mikija lepo skrbeli, čeprav ni tu nič novih slikic. Trixi že ve (ane?

), da je mali zdaj pripravljen za odhod v nov dom ... da pa na to midve nisva pripravljeni in sva takoj po njenem klicu Heleni poslali mejl (osnutek zanj je bil že v glavi - Trixi sigurno čuti na vodi, kdaj je treba pobezat folk

žal pa sva bili prejšnja dva tedna tako noro zaposleni, da do računalnika praktično nisva prišli)... zdaj pa drživa pesti, da bo lahko čisto najin
Da povzamem, kaj se je z njim dogajalo: ko je prišel k nama, je bil sicer popolnoma zdrav, vendar čisto prestrašen. Vedeli sva, da uspešna socializacija ne bo nujno mogoča. Postopoma pa je ugotavljal, da mu nihče ne bo naredil nič hudega, da ga človeške roke samo hranijo in ne grozijo ... in sedaj se ne skriva več po kotih, pod posteljo in za pralnim strojem, ampak pogumno raziskuje stanovanje in se igra sam ali s staroselcema. Ne markira več vsevprek, temveč uporablja mačji vece (verjetno predvsem po zaslugi kastracije ... pa sva vseeno veseli, ker je kar potrajalo, preden se je nanj navadil). Ne piha več, kadar se mu približaš, ampak zadovoljno prede in se nastavlja za božanje. Celo na posteljo se pride pocrkljat in kakšno noč tam tudi prespi. Sploh z Lynxom sta prava prijatelja - v igri in pri počitku, Mor je prevzel bolj "vzgojno" funkcijo in straži, če v veceju lepo zakopava. Skratka, razvija se v čudovitega notranjega scrkljančka. In midve sva vanj zaljubljeni
Vabiva na obisk, predvsem koga s fotoaparatom, da ujame njegovo zdaj bleščečo črno dlako

Čeprav se mu še vedno pozna, da je maček izpred Zmaja - kadar je na sporedu pica, zleze v škatlo - tako sva ga prvič lahko tudi pobožali
