Amarand in Rea, Leni in Ziggy

Super napisano, kako sem se nasmejala! Mislim, verjetno užitki z vrečko sladkorja morda *vama* niso tako zelo smešni

Vse najboljše in še veliko takih prigod

Mačkončka sta bila dva dni pod budnim jutranjim in pazljivim večernim očesom Urške in Damirja (hvala obema ) in ne kažeta nobenih znakov posttravmatskega stresa, tako da gre očitno tudi brez naju .
Sicer malo preurejamo balkon (nove škatle, novo stojalo, nove rože, kar pomeni nove razgledne točke, nove vragolije, grizljanje listov, prevračanje lončkov ... ; v glavnem same neizogibnosti). Tigra sta se v zadnjih 5ih mesecih, kar je z nami tudi Rea, lepo poštekala, Amarand ni več tako ljubosumen (kadar potrebuje pozornost, pač mijavka na vse grlo, ker je to res bolj preprosto, kot če bi prišel k nam in bi se vsi skupaj družili; bolj zabavno je, če nas skrbi, kaj je narobe z njim ), Rea se je tudi navadila, da ji ni potrebno bit vedno prva, da lahko pri igri/cartanju da Amarandu prednost, pa bo vseeno ostalo dovolj tudi zanjo. Včasih se pretepata in preganjata, drugič drug drugega umivata in skupaj prežita na neprevidne krilatce ... Dobro nam gre , Rei celo tako dobro, da je pridelala konkreten špehnat trebušček, ki plapola pod njo , ampak nič ne kaže, da bi jo oviral.
Takole skupaj počivata

Amarandova portretna fotografija

"Ok, zdaj pa grem."

Še dobro, ker bi Rea rada pozirala na isti mizi

Našo med spanjem obseva svetniški sij

"Mene pa ni treba več gnjavit! "

"Ok, še ena mačo fotka za vse oboževalke ..."

Amarand in Rea navdušeno sporočata, da sem jima končno prinesla srkalki, ki sta jima na voljo za igranje, cufanje, uničevanje ... Skratka, v zabavo!

Še bolj vesela sta bila, ko jima je avena (slava ji ) poslala miški. Amarand si je prisvojil črno in kmalu izgubil zanimanje, Rea pa je z rjavo poljsko zverinico imela strašno zabavo - metala jo je okrog, jo cotala, grizla in renčala na vsakogar v radiu par metrov. Ker to miš je ona ujela in Rea plena ne deli . Po slabe pol ure druženja je uboga miš izgledala takole:


Naslednji dan je bila že pregrizena na pol, včeraj pa mi jo je uspelo posesati . Se tolažimo s črno sestrico in načrtujemo preiskavo sesalčevega abdomna.
Amarand je v preteklih dneh uspel osvojit kuhinjski pult in hladilnik (ne, nisva navdušena, polna tla kosmičev niso ravno idealno sobotno popoldne - pa čeprav se je Amiju zdelo posrečeno, pretvarjati se, da je konec maja snežilo), Rea se je sprijaznila z dejstvom, da njen sovrstnik ni kaj prida pajdaš za igro (razen, kadar se je potrebno loviti in/ali pretepati), zato se pač zamoti sama - presenetljivo dolgo se je sposobna igrati s kakršnim koli majhnim predmetom, ga premetavati, zasledovati, kotaliti, naskakovati ... če ji ga slučajno Amarand izmakne, pač uporabi domišljijo in napada navidezne igračke . Dokazala je tudi uničujočo moč kritikov - ker ena od slik (priznam, moje nedokončano delo ) ni zadoščala njenemu prefinjenemu čutu za estetiko, jo je napadala, dokler je ni strgala s stene. Tudi pokrovček s kukala na vhodnih vratih je skrivnostno izginil ... ko sem ga zasilno nadomestila s koščkom kartona, je tigrica uprizorila olimpijsko predstavo skokov v višino. In seveda uspela odstranit tudi neestetski karton .
Spanje pravičnega pa je vandaloma še zmeraj zelo blizu ...











Seveda pa je potrebno pohvaliti njuno delavnost in prizadevnost - v kuhinji sta vedno pripravljena pomagat, samo da zaslišita zven posode, sta že zraven, pa niti ne stojita v vrsti za delo, prav grebeta se, kdo lahko pomaga . Rea si rada odpre omaro in leže na oblačila, da se slučajno ne bi zmečkala (ali izgubila preveč dlak), skrbita tudi za prekrvavljenost stopal (v čevlje rada skrijeta kakšen storžek), Amarand je zadnjič celo pomagal barvati omaro (ker mu nisem privoščila čopiča, se je po Titovem sistemu znajdi se pleskanja lotil kar z brki; ampak če njega kdo vpraša, konice brkov niso bile modre od barve, kje pa, to je samo silna modrost ven udarila ... ).
V glavnem, prav nič se ne dolgočasimo, Ami je še zmeraj najmehkejši puhek, Rea pa ostaja najbolj cartljiv golobček. Z ljubkimi tačkami in dolgim repom .

tole sta pa dva ....

In - bravo za srkalko! Pri nas jih imamo vedno ene 33 na zalogi...

Bela šapa, meni je tebe takooooooo fino brat!

Armand in Rea, dobro sta udomačila tole Vašo!

Cukra

Takole pozorno spremljata vrvico


Pa še umetniška poza

Imamo novo zalogo srkalk , izpod kavča smo zbrskali vse lešnike, storže, žogice, miško in Amijevega prvega perota , Amarand ne odpira več kuhinjske omare (ker je pač ugotovil, da smeti ne spravljamo več tja), je pa Rea začela odpirat drugo kuhinjsko omaro , Amarand pa skakat na pult . Pa v korito, na štedilnik ... Pač povsod, do koder seže mačji pogled. Udomačenima zdresiranca nama pač ne preostane drugega, kot da še bolj vneto pospravljava in skrbiva, da vse skušnjave zginejo z vidika (no, se komu tudi zgodi, da si kupi slastne čokoladne piškote, jih pozabi na ne-varni točki, zapusti brlog in se ob povratku veseli perverznih užitkov ... nakar doživi šok, ko ugotovi, da so piškoti - ker so bili pač zaviti v neekološko plastiko in takšnega neodogovornega ravnanja Amarand ne podpira - končali na nedostopnem mestu pod kavčem).
Rea se za plastiko ne zmeni, njej je pomembno le, da jo skrtačiva n-krat na dan. Vsakič, ko se kdo približa kopalnici, zašprinta v kopalno kad, nakar pričujočega glasno poziva k zoomgroomanju, med katerim prevrača kozolce, se z glavo drgne ob vse mogoče in nemogoče površine, telo pa nastavlja krtači. Če se čez 5 minut vrneš, te skuša prepričati, da danes je pa ni še nihče pokrtačil in da tako res ne gre . V prostem času pa preizkuša svoje manekenske sposobnosti na raznoraznih pistah. Ožji je catwalk, raje ga ima - začela je s stranico kavča, nadaljevala na radiatorju, zdaj obvlada že ozko okensko polico ... No, dokler ne čofne z nje, seveda, kar je pa, recimo temu redko .
In ko se nasprehodi po modnih brveh, se takole spočije (zadnji tački morata biti iztegnjeni, da se vidi njuna elegantna popolnost).

Amarand stoično prenaša moje fotografsko navdušenje, a ga ne deli z menoj. Ko se naveliča šklocanja, me strmo pogleda v oči - to je prvo opozorilo, naj preneham.

Če mi še vedno ni jasno, zamahne s šapo - to je drugo opozorilo ...

Ker v svojem navdušenju včasih spregledam prvi, subtilni sporočili, kdaj drugič pa niti nimam namena odnehati, je v tretje bolj dobeseden: NEHIII!

Mačkona sicer manj vroče ure dneva preživljata na balkonu, kjer zalezujeta mravlje, bevskata na mušice, skušata ujeti čmrlje, čebele, ose, sršene (ta del mi ni ravno ljub) in s pogledi spremljata golobe, netopirje in lastovke pri njihovih zračnih akrobacijah.
Če že imata čas, pa še malo pozirata (no, razmišljata):

Amarand


Rea


Zadnje opozorilo pred klofuto:

Tole grozečo fotko bi v bistvu morala takole obrnit


Sicer pa - zmeraj imam toliko povedat o njunih vragolijah, da potem čisto pozabim napisat, kako mehke kožuščke imata (Amarandov je še prav posebej žameten), pa kako lepo dišita, ko zakoplješ nos v njun kožuh, pa kako lepo je, ko se prideta pocartat in te povsem zapredeta. In kako fino ju je gledat, ko se igrata, sploh, kadar povsem "noter padeta", da so ju same učke, rit jima pa skače levo in desno, preden se končno odločita za skok . Prava heckota sta pa takrat, ko ju zasačim pri čem prepovedanem. In dobro vesta, da tega ne bi smela, pa jo pocvirnata, jaz ju pa lovim, samo zato, da ju lahko potem premečkam in jima povem, da četudi delata lumparije, se jima ne bo zgodilo nič hudega (pa vseeno za vsak slučaj zamijavkata, srce parajoče, kot bi ju iz kože dajal - Rea je sploh strokovnjakinja v tem, kadar se ji zdi, da jo boš zagrabil, ker je vandalizirala okolico, preventivno zavrešči, če se je dotakneš, je pa sploh potrebno vklopit sireno in dat vedet DPMŽ-ju, da se nekaterim godijo krivice ).
Najboljše pri njiju je pa to, da sva posvojila Reo zato, da Amarandu ne bo dolgčas in bo imel kompanjona za igro, njima pa to v bistvu bolj malo pomeni. Sta oba bolj navezana na naju kot drug na drugega in se mi zdi, da bi jima bilo povsem vseeno, če bi bila edino mačje bitje pri hiši. Si pa ne gresta na živce (razen včasih ) in super je, ker sta dva, ker ju je zanimivo opazovat, kako sta različna, kako se drug od drugega učita (in pobirata fore ), sploh pa, zakaj bi ti po glavi skakal samo en maček, če ti lahko pa dva, kajne ?

fenomenalna sta!

sploh pa, zakaj bi ti po glavi skakal samo en maček, če ti lahko pa dva, kajne ?

krasna sta

Damir, hvala za portretke . Zdaj pa da malo pokvarimo raven fotografskega profesionalizma ...
Rea pravi, da ga ni zajtrka čez mastne (no, ali pa malo shujšane in ocufane) miši.

Amarand se še odloča, ali bi se strinjal s kolegico, ali bi se raje prijavil za kakšno mnjami konzervico ...



Pa še malo modelke


Pa lepo se imejte .

Prekrasna sta, po opisu pa pač ta prava tigLa

Rea bi se igrala

Jaz imam pa miško, jaz imam pa miško .


Ok, dost te mam!

Lepotec Rando Amarando

Vroče poletne dni se najlažje preživlja ... leže. In se jih brez slabe vesti prespi, saj lahko divjamo ponoči, ko je (še) hladno .
Takole tigrčka poležavata

Precej stereotipno sta se razporedila - Rea na roza odejici:

Amarand pa seveda na modri:

In ko nastopi čas za nežnost ... Amijeva selitev na osladno roza podlago .


Doseganje higienskega minimuma:


V dvoje je vse lažje - še spanje.


Ko se shladi, pa na balkon, gledat leteče miške

Amarandu se sicer ne da pozirat, samo prhne in gre stran. Rea je bolj potrpežljiva ...



Po strašnem boju z mišjo in copatom - oba na en mah! Z zobmi je držala miš, s prednjima šapicama zgrabila copat in ga z zadnjima tačkama izdatno zbrcala - da bo vedel, baraba!


Pred koncem shootinga se me Amarand po navadi le usmili in zapozira ...

Mislim... a ste lahko še bolj kičasti?!?

ps: iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii

Alexx, bomo poskusli kakšne pentlje na repe privezat, pa bižuterijo okrog vratu navesit, bo še večji kič .
Ena možnost bi bila posvojitev kakšnega mini kiči mucija, ki še išče svoj kavč, ampak mislim, da bomo zaenkrat ostali pri kičarjenju naslovne dvojice brez krmarja.