Prejšnji vikend sta naša petkilaša (vsak ima točno 5,0 kg) praznovala 1. rojstni dan

. Cel žur in to

. Rea si je želela ponija, Amarand pa dobermana, ampak saj vemo, kako je s tem - po tednu dni navdušenja bi skrb zanju padla na najina ramena, zato smo se dogovorili, naj raje razmislita o kakšnem praskalniku ali IQ napravici. O nečem koristnem, kajne, naložbi v prihodnost

. Še zmeraj sta nadtigrasta, nadmehka, nadcartljiva, še kar igriva in občasno pridna.
Predvsem Amarand se zadnje čase zelo trudi in bi v bistvu potreboval temo v novem podforumu. Mačkon namreč ne živi več NA svojem kavču, ampak POD svojim kavčem, ki je raztegnjen v ležišče in pod katerim si njegovo visočanstvo gradi svoje cesarstvo. Dostop do tega podkavčja je bil dolge mesece zaprt (ker nisva želela, da se poškodovan muc zavleče tja in ga bova ob vlečenju ven še dodatno poškodovala). In prišla je Rea ... In uspela odstranit karton, ki je preprečeval dostop do undergrounda. Nekaj dni sta se podila tam spodaj, nakar je bila omarica s smetmi (plastika, embalaža) vedno pogosteje odprta. In so začele vrečke, konzerve, pa tudi kuliji, pokrovčki usb ključev, da o mačjih igračah ne govorimo, čudežno izginjati. Dokler ni Aleš vzel v roke svetilke in vse čudežno našel pod posteljo. In smo (o)čistili Slovenijo. Naš komunalec nad čistilno akcijo ni bil preveč navdušen (včasih težko dojame, da mora živet s tako ozkogledima in ozkosrčnima človekoma; takrat svoje nestrinjanje in prezir izrazi tako, da globoko vdihne, napolni cela pljuča in dramatično izdihne

). V glavnem sva še bolj disciplinirana in redoljubna, smeti odnašamo tako rekoč sproti

, poleg kruha in ostalih pekovskih izdelkov (ki jih je Rea poiskala in raztrgala, ne glede na število in odpornost ovojne embalaže) pa zdaj skrivava tudi vse vrečke in vrečkice, ker Amarand sicer vse zvleče pod kavč in se potrudi z odpiranjem (pa potem iščeva pod posteljo (in po možnosti mečeva stran) listnato testo, ki je bilo v postopku odtajanja, filter za vodo, da o užitku, ko poskušaš izpod postelje spravit razparano vrečko sladkorja v prahu, sploh ne govorim).
Tudi dostop na balkon je postal še bolj nadzorovan, odkar sem Amaranda zalotila, enkrat obešenega na vrveh za perilo, drugič pa visečega na mreži pod samim stropom; načeloma sicer ne more past čez mrežo, ki je napeljana do stropa in pritrjena, ampak ne bi praktično preizkušala 100-odstotnosti te trditve.
Reina najnovejša zabava je cukanje za lase - zjutraj, ko se ji zdi, da je že čas za hrano, pride v posteljo, buc buc, ko to ni dovolj, začne po obrazu pikat s kremplji, če še vedno ne poštekam, pa v gobček prime pramen mojih las in potegne. Na budilko se pa odziva že prav pogojno-refleksno. Ko zasliši prve akorde, skoči v zrak, od veselja zamrmjavka in se odpravi proti krmišču

.
Toliko na kratko o progastih mehkošapkih, ki sta še zmeraj navdušena nad konzervicami (včasih ju zbadam, da sta konzervativca), čohanjem, uganjanjem vragolij ... in tudi drug nad drugim (samo da tega ne priznata zmeraj

).

Rea je iskala mrežaste nogavice, ampak končni učinek je bil bliže mrežni pečenki kot kakšni fatalni zapeljivki




