Pe mar 09, 2012 12:03 pm Napisal/-a visinnox
....da boste vedeli, kako je bilo nam, rojenim še v davnih petdesetih res težko....
....moji starši so imeli, odkar pomnim, vedno fičota in to najrazličnejših letnikov in barv, od Fiat 600 do Zastava 750, kar je pomenilo:
- da smo šli na morje že ob 2h zjutraj in prispeli v Pulo ob 2h popoldne, s fičkom, ki je bil tako napolnjen, da je bilo zame na zadnjem sedežu samo kakih 20 cm prostora, da je bila na strehi še meter visoko naložena nujno potrebna kamping oprema, zadaj pa tovorna prikolica z gajbo krompirja, vrečo fižola in vso ostalo hrano, ki jo je v nenaseljeni divjimi Istre nujno rabila družinica za preživetje. Ker se lahko tudi na morju julija temperature nenadoma spustijo vse do ničle, smo imeli s seboj še vsak svojo tuhno in poleg letne še vso zimsko garderobo... No, fičo nas je varno peljal po kačjih ridah navzgor s potovalno hitrostjo 20 km/h, nam privoščil vsaj dva daljša postanka, ko je mašina "kuhala" (pa ne kosila), potem pa še dva zaradi gumidefekta, od katerih je bil prvi znosno kratek, saj smo imeli "rezervo", drugi pa neznosno dolg, ko je oče flikal zračnico. In če je bilo vse posreči, drugih okvar na poti ni bilo....
- da je tudi naša družina lovila jugo standard in smo pričeli zidati vikend, zato smo vsako nedeljo (sobote so bile tedaj še delavne), naložili poleg sebe v fička še, pretežno udarniško, delovno silo in se, z loncem segedina v naročju, z običajno potovalno hitrostjo, peljali bodočemu vikendu naproti, medtem, ko je auspuh veselo ružil po asfaltu...Med enim takih prevozom, nas je ustavil tovariš miličnik, ki je trdil, da je sedem odraslih in en otrok celo za vzdržlivo vozilo preveč in je oče plačal kazen in pustil 3,5 oseb na cesti...
- ker je bilo potrebno vikend tudi karseda nobl opremiti in se pri nas ni čisto nič dobilo, čez mejo pa vse, sta se starša odločila, da bomo imeli italijanske kahlice po vsej površini tal v pritličju, v kopalnici pa še po stenah. Uvoz gradbenega materiala je bil tedaj najstrože prepovedan, zato se je povprečna slovenska družina zatekla k švercanju. Z očetom sva opravila nešteto obiskov sorodnikov v stari Gorici in vsako pot pripeljala 4m2 najboljših in najlepših kahlic, ki še dandanašnji krasijo naš vikend...
(se nadaljuje)
in opazovanja, kako si nekdo grize nohte in sprašuje bo al ne bo? "Sladko" pričakovanje kdaj bo? Kaj bo? 
no, ampak okno 
