Pomagamo živalim

Zverinice – Društvo ljubiteljev dihurjev je prostovoljno samostojno nepridobitno združenje fizičnih oseb, ki se združujejo z namenom ozaveščati in izobraževati javnost o dihurjih ter pomagati zavrženim in poškodovanim dihurjem, ali so kako drugače povezane s to dejavnostjo.

Namen društva je seznanjanje članov ter širše javnosti s pravilno oskrbo, nego in potrebami dihurjev, sodelovanje s strokovno (veterinarsko) javnostjo, pomoč pri nameščanju živali, posredovanje pri iskanju novih domov za brezdomne dihurje in pomoč pri njihovi oskrbi.

Cilji društva:

medsebojna pomoč in izmenjavanje teoretičnih in praktičnih znanj,
reševanje vprašanja zavrženih, brezdomnih ali osirotelih dihurjev oz. pomoč drugim društvom in pristojnim institucijam pri reševanju te problematike,
prizadevanje za strokovne, etične in poštene odnose na področju oskrbe, nege, vzgoje in vzreje, pri čemer imata absolutno prednost kakovost in optimalnost vzreje, pri čemer sta v ospredju dobrobit in kakovost življenja živali
seznanjanje članov in javnosti z dogajanji, povezanimi z dihurji doma in po svetu,
organiziranje društvenih prireditev,
izdajanje publikacij, knjig in časopisov s področja svojega delovanja,
organiziranje predavanj o veterinarski oskrbi dihurjev, o preventivi in o pravilni prehrani,
krepitev ekološke in etične zavesti v zvezi z vsemi malimi živalmi
sodelovanje in povezovanje s sorodnimi organizacijami v Republiki Sloveniji in v tujini,
pridobivanje novih članov,
skrb za zagotavljanje finančnih sredstev za delovanje društva.

Kako lahko pomagam?

Društvo Zverinice je prostovoljno in neprofitno združenje, ki se financira iz prostovoljnih prispevkov, donacij, članarin ter iz prihodkov od prodaje društvenih izdelkov.

Kot prostovoljci svoje delo opravljamo v svojem prostem času, zato je dodatna pomoč vedno dobrodošla in veseli bomo vsakega novega člana.
Vsak član lahko aktivno sodeluje v društvu in pomaga pri naših dejavnostih (osveščanje javnosti o dihurjih, prodaja društvenih izdelkov na stojnicah, sodelovanje v društvenih projektih, začasno nameščanje dihurjev …). Lahko pa postanete podporni član in s svojim članstvom podprete prizadevanja in delovanje društva.

Veseli bomo tudi vsake finančne ali materialne pomoči.
Finančno nam lahko pomagate s prostovoljnimi prispevki (fizične osebe), sponzorstvi oz. donacijami (podjetja) ali nakupom naših izdelkov (majice, nalepke, koledarji, priponke…). Prostovoljne prispevke in donacije lahko nakažete na naš transakcijski račun SI56 1914 0500 8678 066 (Deželna banka Slovenije d.d.), ali oddate v temu namenjene skrinjice na prireditvah na katerih sodelujemo s stojnico.
Materialno nam lahko pomagate z donacijo predmetov za srečelov oz. dobrodelne licitacije (ni nujno, da so predmeti kakorkoli vsebinsko povezani z dihurji), donacijo opreme in hrane za dihurje, ki so v oskrbi naših članov (kletke, posodice, igrače, …).
Veseli bi bili tudi sponzorstev pri izvedbi naših projektov, predvsem pri izdaji informativnih in promocijskih tiskanih materialov.

Pomagate nam lahko tudi s posvojitvijo dihurjev, ki s pomočjo našega društva iščejo nov dom. Žal je problem brezdomnih dihurjev tudi v Sloveniji vedno večji, zato s svojim znanjem in pomočjo pri nastanitvah sodelujemo z zavetišči za brezdomne živali, pomagamo pa tudi dihurjem, ki jih lastniki iz takih ali drugačnih razlogov ne želijo ali ne morejo več imeti. Vsi dihurji, ki se oddajajo s pomočjo našega društva so veterinarsko pregledani in zdravi, tretirani proti parazitom, cepljeni proti pasji kugi, mikočipirani in kastrirani (v kolikor niso, je to posebej navedeno).

Nekateri dihurji so iz takih ali drugačnih razlogov težje posvojljivi, ali pa jim nove nastitve ne iščemo, vseeno pa potrebujejo našo pomoč. Gre predvsem za starejše dihurje, dihurje, ki imajo zdravstvene težave in tiste, ki (še) niso dovolj socializirani. Nekateri pa, čisto enostavno, samo zelo dolgo iščejo svoj dom. Takim dihučkom lahko pomagate s posvojitvijo na daljavo. Iz doniranih sredstev bomo krili njihovo veterinarsko oskrbo, stroške kvalitetne hrane in drugih stvari, ki so potrebne za srečno življenje.

Za vsakršna vprašanja glede prispevkov, donacij in sodelovanj smo dosegljivi prek spletne pošte info@zverinice.com ali na telefonski številki 030 344 035.
Obiščete lahko našo spletno stran http://www.zverinice.com.

Ker je čas obdarovanja, smo v društvu Zverinice pripravili stenski koledar za leto 2011. Celoten izkupiček od prodaje vseh društevnih izdelkov je namenjen zavrženim in pomoči potrebnim dihurjem, kar pomeni, da z nakupom naredite nekaj dobrega tudi za tiste kosmatince, ki potrebujejo pomoč.




Koledar je dvodelni, vezan s spiralo. V delu kjer so označeni dnevi je dovolj prostora za kratke zapiske. Format zaprtega koledarja je 29,7 x 21 cm, odprtega pa 29,7 x 42 cm. Cena za člane Društva Zverinice je 8,5 evrov, za ostale pa 10 evrov.

Koledar lahko naročite na e-mail naslovu narocila@zverinice.com, pripišite svoje osebne podatke (ime, priimek, naslov) in število koledarjev, ki jih naročate.

Po dogovoru je mogoč osebni prevzem v Ljubljani ali v Trzinu, če želite, da vam ga pošljemo, doplačate stroške poštnine v višini 1,50 evra.

Na voljo je nova serija Zverinskih majic.

Ogledate si jih lahko na naši spletni strani KLIK, ali pa nas obiščete na Facebook-u.

Zverinice, lepo prosim, dajte od sebe še kaj drugega kot samo takrat, ko želite kaj prodat.
napišite nam kaj o dihurjih, o problematiki s tega področja in to tudi ažurirajte.
Pomagamo živalim niso mali oglasnik.

Se opravičujem. Prispevek lahko izbrišete.

Ok, torej smo bili mišljeni le kot oglasnik. Mi je žal.

Eh tale je bla pa res malo nizka. Oglasnikov je pa res malo morje, in če je tako težko še kakšen stavek napisat... ne vem no, tole je malo podcenjujoče do uporabnikov in bralcev tule. Nekako ne sebe ne drugih tule ne vidim ravno kot walking wallets

Sicer je pa vse za nekaj dobro. Vsaj ni nevarnosti, da se za dihurje navdušim, ker una dva v trgovini, kamor grem k sreči dovolj redko, sta že skoraj vzbudila moje zanimanje Tako da meni pa ni žal!

Vse ljubitelje dihurjev in tiste, ki bi o njih želeli izvedeti kaj več, vabimo, da nas obiščete na spletni strani ali Facebook-u.

Za morebitna vprašanja o dihurjih ali delovanju društva, smo na voljo tudi na info@zverinice.com .

HITRI VODNIK ZA NOVE IN BODOČE LASTNIKE

Beli dihurji so, svoji ljubkosti navkljub, relativno zahtevne domača žival. Imajo svoje specifike in zahteve in vsak bodoči lastnik mora pred nakupom temeljito pretehtati odločitev, ali dihur ustreza njegovemu načinu življenja in ali mu bo tudi čez nekaj let še vedno lahko nudil vse, kar potrebuje. Povprečna življenjska doba belih dihurjev je namreč 7-8 let, znani pa so tudi primeri, ko so beli dihurji živeli 12 let in več. Dihurji so družabne živali in potrebno se je veliko ukvarjati z njimi. Potrebujejo vsaj 3-4 ure tekanja in igranja izven kletke dnevno.

ZGODOVINA IN IZVOR:
Ne moremo z gotovostjo trditi, kdo in kdaj je bele dihurje udomačil. Obstaja več teorij - vse pa pesti pomanjkanje dokazov. Nekateri viri pravijo, da so jih kot domače živali imeli že stari Egipčani, čeprav je, glede na geografsko lego, verjetneje, da je govora o mungih, ki so daljni dihurjevi sorodniki in tudi siceršnji prebivalci Egipta. Predvidevajo, da naj bi človek dihurja udomačil pred približno 2500 leti. Prvi pisni viri, ki zagotovo govorijo o belem dihurju, so gledališke igre, delo grškega filozofa Aristofana, in datirajo okrog leta 450 pr. n. š..

Najverjetneje so jih udomačili za lov na male glodavce in kunce. Bili so tudi "posebni gostje" na ladjah, kjer so bili odgovorni za zatiranje podgan in miši. V 20. stoletju so jih pričeli gojiti zaradi krzna, kar so v Severni Ameriki k sreči že prepovedali. Bele dihurje uporabljajo tudi kot model pri raziskavah nekaterih bolezni (predvsem pri raziskavah influence).

Beli dihur ali vretica (Mustela putorius furo) izhaja iz družine kun, kamor uvrščamo še evropskega dihurja (Mustela putorius), podlasico, kuno belico, kuno zlatico, stepskega dihurja, skunka, nerca, jazbeca, ... Najverjetneje gre za udomačeno vrsto, ki izhaja iz evropskega dihurja. Kljub skoraj identičnemu zunanjemu izgledu, pa se pojavljajo nekatere razlike. Da gre za domačo žival, kaže tudi pogostost albinizma pri teh živalih. Znano je namreč, da albini v naravi, zaradi svoje barve, ne preživijo prav dolgo, kar kaže na vmešavanje človeka v njihov razvoj oz. selekcijo.

IZGLED IN ZNAČILNOSTI:
Bele dihurje uvrščamo med zveri in nikakor ne med glodavlce, kakor bi lahko morda kdo na prvi pogled sodil. Dihurjevo telo je dolgo in valjasto, noge so kratke, glava je podolgovata (stožčasta), gobec prišiljen. Imajo majhna zaokrožena ušesa. Značilna je grbasta drža. Med samci in samicami je velika razlika v velikosti (seksualni dimorfizem). Samci so v večini primerov veliko večji in težji. Teža odraslih samic se giblje nekje med 500 in 1200 g, samci pa lahko tudi presežejo 2000 g.

Dihurji so izredno gibčne, hitre in okretne živali. Precej slabo vidijo - so kratkovidni, dobro razločijo gibanje in nekaj malega barv, imajo pa dobro razvit voh in sluh. Kožuh dihurjev sestavljata gosta, mehka podlanka in daljša krovna dlaka. Kljub temu, da govorimo o belem dihurju, niso vse živali bele barve. Najpogostejša barvna kombinacija je zelo podobna (za odtenek bolj bela podlanka) izgledu divjega evropskega dihurja. Podlanka je rumenkasta, krovne dlake pa so temno rjave. Značilna je obrazna maska, belina okrog gobca in po robovih uhljev. Druge pogoste barve so bela (albino), srebrno siva, rdečkasto rjava, ...

PREHRANA:
Dihurji so mesojedi, striktni mesojedi. Hranil rastlinskega izvora ne prebavljajo dobro, oz. jih sploh ne. Njihov prebavni trakt (anatomske in fiziološke posebnosti) je prilagojen prebavi in izkoriščanju hranil živalskega izvora, kot si lahko predstavljate, gre večinoma za beljakovine in maščobe. Ogljikovih hidratov je v taki hrani malo. Zato se je potrebno tudi pri izbiri komercialne hrane ravnati po teh specifikah in izbirati hrano z visoko vsebnostjo beljakovin in maščob in nizko vrednostjo ogljikovih hidratov.

Prehrana dihurjev mora vsebovati veliko proteinov (nad 34 %) živalskega izvora, veliko maščob (nad 22 %) in malo vlaknin. Hranimo jih lahko s posebno briketirano hrano za dihurje, z visoko kvalitetno briketirano mačjo hrano, kvalitetno konzervirano mačjo hrano (le kot del prehrane), lahko jim kuhamo (mesna hrana), ali jih hranimo s surovo hrano (mesna hrana).

Pasja hrana za dihurje ni primerna (ne briketirana, ne konzervirana), saj vsebuje premalo maščob in beljakovin ter ne vsebuje nujno potrebne aminokisline taurin.

Voda za pitje mora biti na voljo ves čas.

Zaradi kratkega prebavnega trakta proces prebave pri dihurjih poteka hitro (4-6 ur). Če hranimo s hitro pokvarljivo hrano (surovo meso) je to potrebno upoštevati in urnik hranjenja temu ustrezno prilagoditi. Če hranimo z briketirano hrano, naj bo ta na voljo ves čas, le upoštevajmo, da mora biti hrana sveža - pri polnjenju stare, razmočene, umazane, ... brikete zavržemo.
Izogibati se je potrebno soli, sladkorju in seveda začimbam ter sadju, ki vsebuje veliko sladkorja (rozine, banane ...).

NAMESTITEV IN OPREMA:
Kletka za enega dihurja naj bo velika vsaj 80 x 60 x 60 cm, seveda s predpostavko, da dihurček preživi dovolj časa tudi zunaj kletke. Kletka je lahko manjša le, če jo žival uporablja izključno za spanje. Najbolje pa je, če jim lahko namesto kletke namenimo za bivanje in igranje kar sobo.

Prostori, kjer so dihurji prosto spuščeni, morajo biti v ta namen posebej prirejeni in zaščiteni oz. moramo imeti živali ves čas pod nadzorom. Dihurji so namreč izredno zvedavi in slej ko prej jih bodo zamikale stvari, ki jih ne bi smele in hitro lahko se znajdejo v življenje ogrožajočih okoliščinah. Okretnost in inteligenca pa sta jim pri tem le v pomoč.

Dihurji so lahko nastanjeni tudi v zunanjih kletkah, ki pa morajo biti primerno zaščitene pred vremenskimi vplivi (dež, sneg, veter, vročina) in drugimi živalmi. Predvsem proti vetru naj bo kletka zaščitena tudi od strani. Dihurji veliko bolje kot vročino prenašajo mraz. Ker se ne potijo, je termoregulacija v vročini zelo otežena, zato je potrebno poskrbeti, da je kletka postavljena na kraju, ki ima dovolj sence.

Kletka naj bo primerno opremljena. Poleg "postelje" - dihur bo najbolj zadovoljen s kakšnim starim oblačilom, v katerega se bo lahko zamotal - naj bo v njej še posoda s higienskim posipom, posoda z vodo (lahko uporabljate napajalnik) in posoda s hrano. V prostornejši kletki lahko obesimo tudi viseče mreže, v katerih bo živalca z veseljem poležavala ali tunelček za popestritev ur, ko nas ni doma.

Poleg kletke dihurček potrebuje tudi igrače, ki ga bodo zaposlile. Najbolj zabavne se jim zdijo različne cevi, škatle, posode za kopanje, vrečke (ko se igrajo z vrečkami, naj bodo živali vedno pod nadzorom - saj lahko pride do zadušitve!), plišaste igrače, ... Pazimo le, da igrače niso narejene iz lateksa ali penaste gume, saj tak material ne kljubuje prav dolgo njihovim ostrim zobem, prežvečen in pogoltnjen košček plastike pa je hitro lahko usoden.

Kletko - zunanjo ali notranjo - je potrebno redno čistiti (menjava posipa, menjava "posteljnine"). Nečistoča v kletki bo sicer v nasprotnem primeru kaj kmalu pristala na dihurjevem kožuhu, bivanje s smrdečo in umazano živalco pa ne zanjo, ne za nas, ni ne prijetno ne zdravo.


Ekipa Zverinice

NEGA:
Kot vsaka vrsta živali imajo tudi beli dihurji svoj specifičen vonj. Vonj nekastriranih živali, predvsem samcev v obdobju gonitve, je veliko bolj izrazit. Omilimo ga lahko tudi z rednim menjavanjem “posteljnine”, rednim čiščenjem kletke in ne prepogostim kopanjem. Veliko vlogo pri vonju ima tudi prehrana. Živali, hranjene z nekakovostno hrano, imajo močnejši vonj. Predvsem smrdijo njihovi iztrebki, ki jih je tudi znatno več (hrane zaradi neprimerne sestave ne prebavijo dobro).

Pregovorni dihurski “izpuh” pa ni tako grozno smrdljiva zadeva. Navadno se zgodi med pretepom, kadar se žival zelo ustraši, v obdobu gonitve, v manjših količinah pa tudi ob preveliki stimulaciji (npr. od ugodja pri božanju). Količina neprijetnega vonja je podobna človeškim “izpušnim plinom”. Odstranjevanje smradnih žlez, razen iz zdravstvenih razlogov, ni dovoljeno.

Nega dihurjev ni zahtevna. Njihovega kožuha, razen v obdobju menjave dlake (spomladi in jeseni), ni potrebno negovati. Takrat je priporočljivo, da dihurje enkrat dnevno počešemo, da odstranimo odmrlo podlanko. Dihurjev ne smemo pogosto kopati. Nekajkrat letno (2-4-krat) oz. po potrebi povsem zadošča.  Prepogosto umivanje namreč spere s kože maščobo, preagresivni šamponi pa jo sušijo in ima tako ravno obraten učinek od željenega.

Predolgi, nenegovani kremplji so lahko za dihurje nevarni in boleči. Dolgi kremplji otežujejo hojo in lahko povzročijo trajne deformacije stopal. Ker njihove konice postanejo krhke, se razcepljen del zlahka kam zatakne in poškoduje cel krempelj ali celo prst, zato je redno krajšanje nujno. Potrebno je tudi redno čiščenje ušes, ki pa je za večino dihurjev nadležno opravilo. Če se živalca praska, drgne po ušesih ali stresa z glavo, je to precej zanesljiv znak, da je okužena z ušesnimi garjami oz. pršicami. Potreben je obisk pri veterinarju.

ZDRAVJE:
Povprečna življenjska doba dihurjev je okrog 8 let, znani pa so tudi primeri dihurjev, ki so doživeli 10 let in več. Najpogostejši vzroki smrti so rakavi tumorji in težave z endokrinimi žlezami. Ker bolezenske znake dihurčki precej dobro skrivajo, priporočam, da svojo živalco odpeljete do veterinarja takoj, ko ugotovite, da je z njo nekaj narobe. Bolezen je ponavadi takrat že v napredovanem stadiju.

Ker vsi veterinarji niso seznanjeni s specifičnimi zdravstvenimi težavami dihurjev, je priporočljivo, da primernega veterinarja najdemo, preden ga zares potrebujemo. Priporočamo ekipo Ambulante za ptice, kunce, glodavce in plazilce z Veterinarske fakultete, saj ima z dihurji največ izkušenj in se o njihovih zdravstvenih specifikah in terapijah redno izobražuje.

Za samičke, ki niso namenjene vzreji, je kastracija iz zdravstvenih razlogov nujna! Samičke dihurjev imajo namreč podaljšano ovulacijo in njihov gonitveni ciklus lahko traja več mesecev - dokler jih samec ne oplodi. Zaradi povečanega delovanja hormonov v primeru podaljšane gonitve v veliko primerih pride do hudih zdravstevnih težav. Kastracija samčkov iz zdravstvenih razlogov ni potrebna, se jo pa priporoča, saj samci v obdobju gonitve postanejo precej agresivni in začnejo označevati svoj teritorij (markirajo). S kastracijo se tudi močno ublaži vonj, ki ga žival oddaja. Pri gonečih samcih je ta vonj izredno močan - celo tako zelo, da se ga navzame celo stanovanje, prostori, kjer žival spi in celo naše obleke.

Priporočljivo je cepljenje proti pasji kugi, saj okužba pomeni skoraj 100% smrtnost. V Sloveniji (in drugod po Evropi) cepimo s cepivom za pse, vendar s polovično dozo.

Če želimo z dihurjem prečkati mejo, so cepljenje proti steklini, mikročip in potni list za hišne živali, obvezni. Pred vsakim cepljenjem, oz. dva do trikrat letno, je priporočljivo, da živali dobijo sredstvo proti notranjim parazitom. Ta sredstva so v obliki tablet ali past. Poleg notranjih parazitov se dihurji lahko okužijo tudi z zunanjimi - bolhami, garjami, ušesnimi garjami, ... Poleg neprijetnosti lahko ti zajedalci povzročijo tudi hude zdravstvene težave (anemija, prenos kužnih bolezni, vnetje ušes ...), zato jih je potrebno odpraviti.

Dihurji so dovzetni za okužbo z virusom gripe. Ker okužba lahko poteka v obe smeri, je v času bolezni priporočljivo pazljivejše rokovanje z živalmi.

TRENING, SOCIALIZACIJA, DRUGE ŽIVALI IN OTROCI:
Dihurji za opravljanje potrebe uporabljajo posodo s higienskim posipom. Kot posip lahko uporabljate pesek za mačke, lesene pelete, časopisni papir, ... Navajanje na uporabo wc-ja, je podobno navajnaju mladih mačov, vendar pa zahteva nekoliko več potrpežljivosti. Končna uspešnost uporabe skoraj nikoli ni 100%. Ker dihurji zaradi specifike prebave veliko in pogosto izločajo, se morate zavedati, da bo potrebno redno čisščenje in pospravljanje iztrebkov. Če imate s tem težavo, si dihurja ne omislite ...
Poleg psode s posipom, ki bo nameščena v kletki, boste porebovali pe dodatne posode za prostore ker bo dihur prosto spuščen. Pravilo je - en prostor, en wc.

Večina, predvsem mladih dihurjev, grize in ščipa. Komunikacija in igra med vrstniki je lahko zelo groba in če dihurčka ne naučimo, da mi nismo njegov vrstnik, bo tako komuniciral tudi z nami. Vzgoja dihurja ni dosti drugačna od vzgoj mačjega ali pasjega mladiča. Pomembno je, da v začetku določimo pravila in se jih striktno držimo. Kasneje se spopademo s težavo, težje je odpravljati neželene oblike vedenja. Z ukvarjanjem, potrjevanjem zaželjenega vedenja jih bomo najlaže naučili kaj lahko in kaj ne. Dihurjev nikoli ne tepemo oz. kakorkoli drugače fizično kaznujemo, saj jih zaradi majhnosti lahko poškodujemo, pa tudi procesu navezovanja na lastnika bo tak pristop veliko bolj škodil kot koristil.

Dihurjev kot ljubljenčkev ne priporočamo  družinam z majhnimi otroki. Igra med dihurji je precej groba – z veliko grizenja – vendar po zaslugi trše kože ne pušča posledic. Tovrstna igra z majhnim otrokom pa je lahko za slednjega boleča in neprijetna.

Beli dihurji se lahko dobro razumejo z drugimi domačimi živalmi, kot so psi in mačke, pri čemer pa je veliko odvisno od pasme in značaja psa ali mačke (npr. lovski psi, kot so terierji, bodo dihurje verjetno videli kot plen). Še posebej pri prvem srečanju je potreben nadzor nad obema živalma in veliko previdnosti. Če ena od živali postane agresivna, srečanje prekinemo. Živali nikoli – tudi kasneje – ne puščamo skupaj brez nadzora. Ptice, kunci, mali glodavci in plazilci niso primerna družba za dihurja, saj se bo tako druženje najverjetneje za drugo žival končalo tragično.

Najprimernjša družba za dihurja pa je ... dihur. Na ta način se zaposlijo, tudi ko nas ni doma ali nimamo časa zanje (kar pa ne pomeni, da se z njimi ni potrebno ukvarjati). S številom živali pa se seveda povišujejo tudi stroški oskrbe. Tekoči stroški pri večih živalih niso bistveno višji, že ob nakupu pa se moramo zavedati, da se s starostjo povečuje verjetnost zdravstvenih težav (lahko tudi prej) in s tem povezani stroški veterinarske oskrbe.

Ekipa Zverinice

NAKUP:
Pri nakupu pazite, da je žival, ki jo izberete, zdrava – naj bo živahna, imeti mora bistre oči brez izcedkov, čista ušesa, dlaka mora biti svetleča, ne pretrda in čista. Ravno tako naj bo čisto in primerno urejeno okolje, v katerem živi. Če je v kletki več dihurjev skupaj, preglejte, ali so vse živali brez vidnih bolezenskih znakov, saj je veliko bolezni nalezljivih.

Odsvetujemo nakup bolnih živali iz usmiljenja, saj je zdravljenje lahko zahtevno in drago. V primeru, da opazite bolno žival, opozorite prodajalca, lahko pa se obrnete tudi na pristojno službo (veterinarska inšpekcija).

Svetujemo, da si žival pred nakupom ogledate večkrat, saj boste tako lažje spoznali njen karakter in navade (tudi slabe – grizenje). Začetnikom odsvetujemo nakup nesocializiranih živali. Odvajanje dihurjev od grizenja je lahko dolgotrajen, zahteven, predvsem pa precej boleč proces, res pa je, da je ob primernem pristopu skoraj vedno uspešen.

Večina ljudi z alergijami na dihurje nima težav, seveda pa se težave vedno lahko pojavijo. Zato vam priporočamo, da se pred nakupom o tem prepričate z večkratnim rokovanjem z živlmi (pri lastnikih dihurjev, pri rejcih, v trgovinah z malimi živalmi).

Vesten rejec mladičev od mame ne bo ločil pred dopolnjenim osmim tednom starosti (mladiči dihurjev so do 4. tedna popolnoma slepi in gluhi, približno takrat se jih začne navajati na drugo hrano poleg materinega mleka in v tem času gredo skozi izredno pomembno obdobje socializacije, tako da je zelo pomembno, da v leglu ostanejo do omenjene starosti), mamo in mladiče bo hranil s kvalitetno hrano, jih navajal na meso, primerno socializiral (mladiči iz takih legel ne grizejo do krvi!), navajal na uporabo wc-ja, tretiral proti parazitom (notranjim in zunanjim) in vsaj enkrat cepil proti pasji kugi. V kolikor so mladiči ob oddaji se čipirani, imajo potni list in so vpisani v Centralni register psov (z zaznamkom, da gre za dihurja) - toliko bolje ...

Z nakupom živali ste zanjo prevzeli odgovornost.
Upoštevajte, da:
• boste za žival skrbeli 7-8 let, lahko tudi več
• razmislite, kje bo žival v času vaše daljše odsotnosti (počitnice, dopust, …)
• boste morali vsak dan nameniti vsaj 2 uri prostega časa samo dihurju
• bo potrebno v prostorih, kjer bo dihur prosto spuščen, poskrbeti za njegovo varnost
• boste morali prevzeti odgovornost za nego in zdravje dihurja in s tem povezane stroške
• mora biti prehrana dihurjev visoko kvalitetna in primerna njihovim potrebam

STROŠKI OSKRBE
Z nakupom in primerno oskrbo dihurja (in vseh ostalih živali) so povezani določeni stroški. Pripravili smo približen izračn, da bi si novi lastniki lažje predstavljali koliko jih bo oskrba dihurja stala (v ceno ni vštet nakup živali):
• kletka - min. 100 evrov - dihurji potrebujejo precej veliko kletko, za eno žival naj bo kletka velika vsaj 80 x 60 x 60 cm, s predpostavko, da dihur zunaj nje preživi min. 3-4 ure dnevno. Za več živali mora biti kletka usrezno večja.
• oprema za kletko, igrače - 20 evrov in več Poleg kletke boste potrebovali tudi nekaj opreme (wc, higienski posip, posode za hrano, napajalnik, ...), ležišča in igrače. Višina stroškov je odvisna od vaše zapravljivosti in iznajdljivosti.  :cheese:
• začetni veterinarski stroški - 50 evrov (vštet pregled, parazitološki pregled in zdravila proti ušenim garjam, stroški so pri dodatnih okužbah seveda višji) - Priporočamo, da dihurja čimprej po nakup odpeljete na klinični pregled k veterinarju, ki se na dihurje spozna. Prvi pregled običajno obsega klinični pregled živali, parazitološki pregled iztrebka, pregled brisa ušesa (večina novih diurjev je okužena z ušesnimi garjami), informativni pogovor z lastnikom. V kolikor je žival zdrava in prosta parazitov (tudi ušesnih garij!), se jo lahko cepi proti pasji kugi.
• cepljenje proti pasji kugi - okrog 30-60evrov - Nujno, saj je okužba z virusom za necepljene dihurje smrtna. Cepi se lahko samo zdrave živali, zato se pred cepljenjem priporoča klinični in parazitološki pregled. Bolezni (tudi okužba  paraziti) namreč povečata možnost za neželene reakcije an cepivo in zmanjšata imunski odgovor telesa in s tem tudi zaščito proti virusu. Mladiče se cepi dvakrat, z razmakom meseca dni, nato se dihurje cepi vsako leto, oz. po dogovoru z veterinarjem.
• hrana in priboljški - 10-30 evrov/mesec - Dihurji so zeo občutljivi kar se tiče ustrezne hrane, zato je pomembno, da vašega ljubljenca hranite s primerno hrano. Kvalitetna hrana je res dražja, vendar je žival, zaradi boljšega izkoristka, poje manj, manj je iztrebkov in ti imajo tudi manj intenziven vonj. Na nekoliko daljši rok pa primerno hranjenje prihrani tudi marsikateri veterinarski strošek. Več o prehranskih potrebah, primernih briketiranih hranah in doma pripravljeni hrani lahko preberete tukaj.
• transportni boks - 20 evrov in več - Za prevoz dihurja do veterinarja, na izlete, .... vam priporočamo nakup transportnega boksa. V njem bo dihur varen v avtu.
• kastracija - 40-70 evrov za samca in 80-140 evrov za samico - Kastracija je za samice dihurjev, ki niso namenjene vzreji (začetnikom jo toplo odsvetujemo), obvezna. Zaradi posebnosti v gonitvenem ciklusu lahko samička, ki se je ne pari, lahko namreč zelo zboli in tudi pogine. Kastracija samcev zaradi zdravstvenih razlogov ni obvezna, je pa priporočljiva, saj imajo nekastrirane živali izredno intenziven vonj in niso najbolj primerne za bivanje v stanovanju. Pri izbiri veterinarja naj ne bo edino vodilo cena veterinarske storitve, ampak predvsem znanje veterinarja o dihurjih in njegove reference. Poseg se opravlja drugače kot pri psih in mačkah, zato je zelo pomembno, da veterinar ve kako ga mora opraviti (veliko veterinarjev z dihurji še nima dovolj izkušenj in dovolj znanja o njih).

Če ste po prebranem še vdno prepičani, da je dihurček prava žival za vas in imate še kakšno vprašanje, vas vabimo, da se nam pridružite v klepetu na forumu. Z izmenjavo mnenj in izkušenj z drugimi lastniki dihurjev se lahko ogromno naučite in sklenete kakšno novo prijateljstvo.

Ekipa Zverinice

Upam, da se čim manj ljudi navduši za dihurje na takšen način. Ravno to se namreč dogaja... Ljudje vidijo dihurja v trgovini in ga kupijo samo zaradi njegove ljubkosti, ne vedo pa kaj vse to prinese zraven. Čez nekaj mesecev se ta isti dihur oddaja preko oglasnika, zaradi alergije, pomanjkanja časa in drugih bednih izgovorov.
Druga temna stran trgovinskih dihurjev je ta, da večinoma živijo v slabih pogojih (premalo prostora, nekvalitetna prehrana), niso socializirani (večina jih grize) in prihajajo iz živalskih farm (Slovaška, Češka). Z nakupom dihurja v trgovini, torej podpiramo takšen način reje živali in naredimo prostor za novega reveža.

Oh Jana hvala za tole pokroviteljstvo, jaz zagotovo pašem med neodgovorne lastnike živali, ki si nabavlja ljubke primerke in jih oddaja, ko se naužije njihove ljubkosti! Good 1, res!

Sicer pa hvala za ostalo razlago. Kljub vsemu tema zgleda nekoliko drugače

Sleepy, dajmo rečt, da vsi ne poznajo tebe in tvojega odnosa do živali.
Se mi zdi Janin odgovor čisto OK in je prav, da je opozorila tudi na problematiko "trgovinskih" dihurjev.

Moj prispevek ni letel nate, ampak sem želela predstaviti kakšno je dejansko stanje na tem področju.
V katero kategorijo lastnikov spadaš, ne vem, ker te ne poznam in o tem ne morem soditi. Verjetno pa ne sodeluješ na tem forumu brez razloga in zato, ker bi ti bilo vseeno za dobrobit živali.

Jana, hvala za te poučne prispevke Sem pa umaknila povezave do vašega foruma, saj se lahko vse debate (pogovori, vprašanja) v povezavi z dihurji odvijajo na forumih Pomagamo živalim (znotraj tega foruma ali še bolje, foruma Ostale živali).

Dihurji so v veliki večini reveži, če se znajdejo v nepravih rokah. Prodajajo se v trgovinah kot kilo kruha, ljudje jih kupijo in se sploh ne zavedajo, kaj dihurčki sploh so.

No, tole bo pa najbrž res držalo.
Si citirala mene, pa je pač izpadlo kot je, ni panike.
Se itak strinjam, da je veliko odločitev natanko tako nepremišljenih - v trgovini je iiiii mami jaz bi.... Sem v taisti trgovini nekaj staršev uspela prepričat, da naj še malček razmislijo, predno se takole na vrat na nos za dihurja odločijo, pa v resnici nimam pojma o njih. Se je pa drugje težko srečat z njimi in so idealni za take zgrešene nakupe, zato razlaga kot taka res ni odveč. Ker resnici na ljubo nimam pojma kje drugje bi se človek lahko nad dihurčki navdušil, razen tako, da jih sreča v trgovini. Nabava živali pa naj bi bila potem nekaj drugega.
No, če bo še kdaj še kakšna razlaga pa tudi ne bo škodilo