Pomagamo živalim

Sem dobila znamenje od tam gor, da je dost, sicer se bom v ptičjo mamo spremenila. Za vratom mi je danes lezel mokar!

Me je kar streslo ko sem to prebrala!

Še poslovilne fotke, potem pa gremo narazen...

Neverjetno, kako so mu že zrasla peresa. Zelo je posrečen in mora biti kar hudo, da gre. Ampak saj res ne moreš špilat kosje mame, pa še nerodno je, ker ne znaš leteti.

Res je hitro napredoval ob tako skrbni negi.
Pa še popotnico - zalogo hrane ima za seboj.
Mi je kar žal, da vas ne bo mogel obiskovat in razveseljevat.

Sem si dopovedala, da je divja žival in ne moreva imeti ničesar skupaj. Čeprav je neverjetno, kako ptič vzpostavi odnos s človekom, kako komunicira, zahteva pozornost, se dobro počuti v roki. Celo tako daleč je šel, da je hlinil lakoto, samo da sem se ukvarjala z njim, potem pa spljuval mokarje, da so lezli vsenaokrog.

Vendar, ko ptič poleti, skrb zanj še zdaleč ni končana. Še vedno ga spremlja eden od staršev in mu še vedno prinaša hrano. To obdobje se mi je zdelo nemogoče realizirati, zato sem se odločila, da gre. In prav nič ne bom povprašala po njem. Potrebno je ohraniti distanco in se ne prepuščati čustvom.

V Ljubljani je bil poleg Črvena predan še en ptiček, mali vrabček, ki ga je ujel maček in mu zlomil nogico, kar se da pozdraviti. Zvedela sem tudi, da Azil za divje živali vodijo prostovoljci in se financira iz donacij. Jih še toliko bolj cenim!

Hvala za te informacije!

Srečno, Črven! V lepega ptička si zrasel!

V arhiv, prosim!