Pomagamo živalim

Zelo malo kolesarim, letos še posebej. Ampak 1.10. sva šla z možem en krog. In v Hotemažah sem se trmasto ustavila na avtobusni postaji z izgovorom, da se moram malo hidrirat. No, pa se nisem - ker ko sem potegnila bidon iz nastavka in iskala mesto za počitek, sem na parceli novogradnje zagledala dva majcena čb mucka. Potiho sem se jima približala - reveža sta bila skoraj slepa, s popolnoma zapackanimi očmi. Nadaljevanje dneva je logično - s kolesom hitro domov, box v avto in nazaj na lokacijo. Oba čb sem ujela brez težav, zagledala še enega sivo belega in ga v zadnjem trenutku, preden je zbežal med šaro v odprti lopi, pobasala v box. Pa smo šli na veterino na prvo "obdelavo" in potem v karanteno. Mi je pa gospa, ki je čez cesto čistila gostinski objekt, povedala, da so štirje in da imajo tudi mamo, plašno malo črno mačko. Nastavila sem živolovko in prosila gospo, da vsake toliko malo vrže oči nanjo. Par ur kasneje me je poklicala, da sta ujeta oba

Mami mački se je v karanteni odtrgalo, plezala je po stenah, se zaganjala v okno in njenega vedenja sta se neverjetno dobro nalezla še čb, ki je bil ujet skupaj z njo (Don) in sivo beli, ki je bil že itak od prve trojice najbolj nesocializiran. Zato je padla odločitev, da gre mama na S, r/r in označitev ušesa in nazaj na lokacijo, kjub temu, da so bili malčki res mladi in kljub temu, da lokacija ni ravno varna. Odločitev se je izkazala za pravilno: tamala sva divjaka sta začela počasi napredovati v socializaciji, mama mačka pa se na lokaciji po besedah gospe, ki čisti tam čez in jo hrani, dobro počuti.

Kljub intenzivnemu zdravljenju so trije učki od bolezni ostali zelo poškodovani: oba Danova in en Duletov. Dan vidi ccam 25%, Dule pa na poškodovano oko, kolikor ga opazujem, praktično ne vidi in bo verjetno odstranjeno ob kastraciji.

Tamali so torej r/r, negativni na fiv, felv (testirana sta bila dva in mama) in dermatofite, cepljeni. V nekaj dneh bojo še S/k in čipirani in lahko odtačkajo v nove domove.

Don, ki je bil najbolj podivjan, je zdaj praktično največji cartek (za take cartke imamo pri nas izraz Needy ) Zelo dobro je napredoval tudi Dule - ki je sicer črna ovca te družine Največji, najtežji, povsem drugače obarvan. Sigurno ima drugega fotra

Moj lupček je pa Dan, se razume....nežna, mila dušica zlata

Don:

Dan:

Dule:

Duška:

Tale mačja banda je seveda ne samo dodatno k zgornjemu tudi še S/K, ampak so tudi že drugih cepljeni.

Duška je bila tudi že posvojena in deveti dan vrnjena, še ne dan in pol po prekrasnih novicah in filmčku o tem, kako sta se s 3 letno staroselko očitno lepo ujeli. Potem sta pa imeli slab dan in pihali ena na drugo in blablabla, cela drama in Duška je morala takoj, nemudoma, danes, nujno, blablabla, spokat culico in prist nazaj. Majke mi, da sta me posvojitelja tako napalila, da sem se *res* *komaj* zadrževala, da sem ostala korektna (pa še kljub temu me je ona vprašala, zakaj ju zmerjam.... )


Daška je že v novem domu, ostala je Gorenjka. Srečno, petardica mačja!

Dom torej iščejo še Duška, Dule in Dan.

Dule je 22.12. postal Ljubljančan Rino Starejša "sestra" Lucy ga previdno sprejema, ampak Dule je itak tak zen muc, da ga princeskasto in/ali divasto obnašanje prav nič ne zmoti. On prede in se carta in igra in papa, kot da je že od nekdaj tam doma
Lupček moj No. 2 - srečno in zdravo!

Tudi Duška je že bila posvojena, proti koncu 2020 in tako je Dan ostal "edinček".

Da vržem še tole temo v arhiv, preden se poslovim od administratorskega statusa:
Dan, še zadnji hotemaški kolesarski slepko, je osvojil srce moje Trdnjave in je bil tudi uradno posvojen.
Prav poseben muc je še vedno in prav nič mu ni hudega