Bučman ti moj, saj veš, da nisem pozabila nate, aneda...
Težki dnevi so za mano - dnevi, ko se je zgodilo, leto nazaj. Sobotna akcija zbiranja papirja, polna smeha, dobre volje, pozitivne energije - naslednje jutro pa neznosno živ spomin na najino slovo. Slišala sem tvoj jok, tvoje ječanje, tvoje dihanje....in potem ničesar več. Vse se je ponovilo, v mislih in solze tečejo še zdaj, čeprav se trudim, da ne bi. Zdaj vsaj vsak trenutek vem, kje si in ni treba, da me skrbi zate....
Ko bi ti znala povedat, kako me boli, še vedno boli in sploh ne neha, samo včasih boli znosno, včasih pa neznosno...
Pomagaj mi, da te bom znala pustiti oditi...!
Filip, prismoda moja lubekana - mislila sem, da boš kriv, da bom imela po novem same črne začasnike - pa je ravno obratno, niti enega črnega nisem upala vzet medtem. Bi iskala tebe v njem, ti pa si edini, edinstven in moj. In če bi te našla, kakšen majcen delček tebe v kom od njih, bi ga še toliko težje pospremila v drug dom....
Srce zlato, rada te imam!