Caleb

Caleb...

Karkoli reči je težko...

S svojim odhodom si odnesel velik kos mojega srca in vedi, da sem ti želel le vse najlepše in da te bom pogrešal do konca svojih dni...

Sedaj mirno spiš in v edino uteho mi je, da sedaj več ne trpiš...

Pogrešal bom tvoje nežne poljubčke, ki si mi jih vsako jutro naklonil, ko si prilezel k meni v posteljo, se stisnil k meni, tiho predel... Pogrešal bom tvoje male šapice, ki so pri kosilu vedno nežno s krožnika poskušale zapleniti kos pečenke, pogrešal tebe, moj mali nežni belko...

Caleb, oprosti mi, a nisem več mogel gledati tvojega trpljenja, lučke življenja, ki je ugašala v tvojih modrih očkah, ko te je bolezen začela tiho, a neusmiljeno razjedati od znotraj...

Solze me spet oblivajo, ko to pišem, a v uteho mi je, da se tudi midva nekoč spet snideva tam zgoraj za mavrico, skupaj z ostalimi kosmatimi bučkami, ki so tako prehitro morale oditi od nas...

Ah...

Muco zlati, mirno spančkaj. Bil si srečen muc, saj si imel ob sebi izjemne ljudi, predvsem pa tvojega dragega atija, ki te je imel tako zelo rad, da te je pustil tudi oditi, čeprav mu je ob tem krvavelo srce.
Moje iskreno sožalje.

Žal mi je za Caleba, da se je njegova pot tako hitro končala in žal mi je tudi zate MMauko, da moraš skozi to . Drži se.

Veselje in žalost si čisto prehitro podajata roko.
Žal mi je.

Adijo, Caleb, ti mehka svetla zvezdica.

Mirno spančkaj dragi Caleb

žal mi je

sožalje...

Dragi Caleb, že pri Janji si mi ukradel košček srca, z veseljem sem prebirala vašo temo, novica o tvojem odhodu pa me je šokirla, prehitro si odšel, prelepi muc, a tam, za mavrico, ti družbe sigurno ne manjka, pozdravi moji dve levkozici...
Miro, tebi pa še enkrat iskreno sožalje, občudujem te, da zmoreš, da se popolnoma ne zlomiš, jaz sem se....

naj ti bo lepo na mavrici