Bombajka Flora

Zelo dolgo sem razmišljala ali bi napisala tole na forum ali ne….in sem se odločila da bom….upam da ne boste jezni…

Pred 2 mesecema je našo družino zapustila dolgoletna prijateljica, družinska članica muca Flora. Flore ne poznate saj na forumu ni bila nikoli omenjena (nažalost) in dovolite mi da vam na kratko predstavim to čudovito maco.

Flora je k nam prišla pred 6 leti. Prej je živela zelo težko življenje . Bila je pasme BOMBAJKA. In skotena je bila samo zaradi denarja. Lastniki Florine mame so se namreč ukvarjali s prodajo pasemskih mačk. Flora je bila prodana mladi punci ki pa je bila nad njo navdušena le par mesecev in se jo je kmalu naveličala, zato za njo ni več skrbela in ko se je odselila je mačko pustila zaklenjeno v praznem stanovanju, brez vode in hrane in tega ni nikomur povedala. Našli so jo šele 10 dni kasneje v zelo slabem stanju. Nato jo je k sebi vzela začasna skrbnica, ki pa je imela zelo veliko mačk in naša Flora se ni dobro razumela z njimi, zato je bila večino časa zaprta v kopalnici. Zasledili smo oglas, šli na ogled in enostavno smo se zaljubili v njo. Ker so ji njene izkušnje v življenju pustile travme in zamero do ljudi, je potrebovala zelo dolgo da nam je povsem zaupala in se prepustila crklanju. Prve dve leti ko je bila pri nas je držala distanco. Božat se je pustila samo takrat ko si ji dal za jest, drugače se je panično bala roke. Potrebno je bilo veliko potrpljenja in časa in prav nič nam ni žal truda. Postajala je boljša in boljša. Zaupanje pa je raslo in raslo. Zelo rada se je crkljala in veliko je predla, še posebno rada pa se je pogovarjala.
Tujcev in drugih nepoznanih ljudi ki so prišli k nam na obisk se je bala, razen izjema je bil moj zaročenec. Njega je vzljubila takoj in seveda obratno on njo. Zadnjih 5 let je bila najčudovitejša maca, najbolj prijazna in naša najboljša prijateljica. Vedno je bila ob meni in čutila z mano. Če sem jokala je prišla k meni v naročje in poskušala potolažiti. Ni besede in ni dovolj papirja na svetu ki bi opisal njeno srce, in njeno neizmerno ljubezen.

Vedno jo bom nosila v srcu in NIKOLI je ne bom pozabila. Sedaj pa sem za pol ure out ker mi solze tečejo in tečejo in tečejo

pa še nekaj fotk

Zelo lepo napisano, in hvala, da si delila to z nami. Težko se je posloviti od dolgoletnega člana družine, vendar je obenem tudi lepo vedeti, kaj vse ste si dali v vseh teh letih ... Predvsem pa je bilo krasno od vas, da ste ji tako pomagali in potrpežljivo počakali, da se je sprostila in potem kljub težkemu začetku življenja imela čudovita leta z vami

žal mi je, nikica.pikica!

Sožalje.

Zelo mi je žal

hvala vsem za sočustvovanje

Nikica.pikica, zakaj pa naj bi bili jezni?
Kvečjemu lahko sočustvujemo s tabo...

Nikica.pikica, zakaj pa naj bi bili jezni?
Kvečjemu lahko sočustvujemo s tabo...

ja zato ker Flora nikoli ni bila omenejna na forumu, je ne poznate

dali ste ji priložnost, da živi lepo življenje in pozabi na slabe stvari, ki jih je doživela zaradi neodgovornih ljudi.
sožalje...

ja zato ker Flora nikoli ni bila omenejna na forumu, je ne poznate

Tvoje Flore res nismo poznali, ampak vsak od nas ima kako "Floro", tako, da dobro poznamo tisti občutek žalosti, praznine, nemoči in tisto potrebo, da nekomu poveš kako čudovito je bilo bitje, ki si ga izgubil in kako zelo ga pogrešaš. Od smrti "mojega posebnega mucka" je minilo že šest let, pa se še zdaj včasih razjočem, ko pomislim nanj. Hvala ti, da si to delila z nami.

Uff, tudi jaz se spravljam napisat zgodbo o mojem pokojnem psu, pa bo avgusta že 2 leti odkar ga ni, a še vedno boli. Vem kako je, ko izgubiš najboljšega prijatelja in kako zelo jih imamo radi. Čisto prehitro gredo, mi pa ostanemo s praznino in bolečino. Hvala, da si ji omogočila boljše življenje.
Moje iskreno sožalje.

sožalje

hvala vsem še enkrat res mi veliko pomeni to

Prav je, da si nam zaupala svojo izgubo in bolečino, saj če kje, te lahko prav tu razumemo in sočustvujemo s tabo.

Moje sožalje. Bila je ljubljena pri vas in srečna, naj bo to dejstvo vsaj malo v tolažbo, vem kako boli.

Tole temo sem skoraj spregledala...verjetno zato, ker se vedno do konca scmizdim, kadarkoli odprem kako zgodbo iz tega zavihka in se mu zato skoraj raje izognem...čeprav po drugi strani me te zgodbe navdajajo tudi z enimi takim lepim občutkom, da so ljudje in da jih je vedno več...ki ne mislijo na način "sej je pa sam maček"

V vsakem primeru hvala. Za ta prispevek. Da si ena izmed nas, ki imamo najboljše prijatelje na 4 nogah. In hvala, da si po smrti svoje Flore našla mesto v svojem srčku za mojo Nikico...

žal mi je...