Pomagamo živalim

V torek je za vedno odšel moj lepi črnuhec Benček.

Veterinar je v ponedeljek s testom dokončno potrdil, da je bila levkoza v zadnji fazi, jetrca so že čisto odpovedovala... Pred tem je edini vidni znak bil "le" shujšan telešček, ampak saj nikoli ni bil neki pretirani debelušček... Skrbeti me je začelo, ker je nenadoma začel odklanjati hrano, pa tudi priboljške, ki jih je imel tako rad, nato je enkrat izbruhal še gliste, zato sva nemudoma odrinila k veterinarju... Ta je odkril povišano temperaturo, rahlo dehidracijo, zato je dobil nekaj pikecov in antibiotike, ki so stanje za kakšen teden izboljšali, tudi počutje se je izboljšalo, zopet je dobil tek... nato pa se je v zadnjem tednu stanje začelo intenzivno poslabšalo... pa zopet infuzije in antibiotiki, ki so stanje popravili za dva dni... in zopet isto... Zato smo na koncu opravili še hitri test na levkozo in je test bil pozitiven. Veterinar je nato naredil še dodatne teste, ki so potrdili moje najhujše strahove... Jetrni test porazen... kri tudi zelo uboga... Saj mi je še nekaj razlagal, ampak so me solze zalivale, tako da ga več nisem poslušal... Le kruto dejstvo, da nima več smisla podaljševati Benčijeve agonije.

Benček moj zlati, hvala ti za vse lepe trenutke, ki si mi jih podaril. V tvoji družbi so bili vsi težki trenutki le slab spomin... Lepo se imej tam zgoraj na nebu, za mavrico, moja zlata biba... Pogrešam te...

Iskreno sožalje.

žal mi je, drži se....
Benčka zdaj nič več ne boli. Bil je ljubljen in v zadnjih trenutkih ni bil sam - ne pozabi tega....

Žal mi je, da ste ga tako zgodaj izgubili. Zanj sem pa vesela, da je imel lepo življenje pri vas, ki ste ga imeli radi.

Zelo je bil podoben mojemu Nickyju, ki nam je pred dvema letoma ravno tako umrl za levkozo. Zlate levkozice so najboljši mucki na svetu in res ni fer, da tako hitro odhajajo .

Moje sožalje .

Zelo razumem, kako se počutite, saj se iz vsake vaše besede razbere, kako radi ste ga imeli.

Iskreno sožalje.

Res mi je žal...
Lepota črna, počivaj v miru.

(pa upam da sta ostala dva mačkonarja OK)

Žal mi je. Zdaj ga nič več ne matra in boli.

Hvala vsem za spodbudne besede, veliko pomeni.

Vendar žal, kljub vsej skrbi in cepljenjem... se je danes potrdil moj najhujši strah... Tudi ostala dva sta pozitivna na levkozo, kar je sicer bilo nekako pričakovano, ampak kljub temu sem upal na čudež.

A kljub kruti prehitri izgubi Benčija, ostajamo optimisti... Moje male bibe bodo sedaj še večji razvajenčki.

Ne no, pa sem tako upala, da ne pride do tega.

Žal mi je; vem, kako rad si imel Benčija. Držim pesti, da bo še dolgo ok s Pepijem in Repkom in da virus čim kasneje, ali pa še rajši nikoli ne izbruhne.
Saj vem, da je zdaj težko, ampak: vsem tem muckom je bilo ob rojstvu dano bistveno manj, kot imajo pri tebi.

To so prave besede tolažbe.

Vem, Mateja, saj mi je tudi po najinem današnjem telefonskem pogovoru malo lažje pri srcu... A vseeno, bolečina in tista nemočna jeza ostaja... Kljub temu, ko veš, da si se trudil in želel svojim bibam vse najlepše... Tudi jaz sem upal, da če že Benčeku ni bilo življenje usojeno, sem upal in prosil, da bi vsaj Pepi in Repek doživela usmiljenje, ampak kljub vsem mojim prošnjam je bog še enkrat dokazal, kako "ljubeč in dobrohoten" je...

Moje iskreno sožalje
Sčasoma malo manj boli, pozabimo jih pa nikoli...

A vseeno mi je ta kruta izkušnja in vse bodrilne besede v teh težkih dnevih dalo novih moči, da se ponovno postavim na noge in svojim bibam poskušam in omogočim še mnoga leta ljubezni.

Poskusi gledati z druge strani: Benčku JE bilo usojeno živeti, živel je dve leti kot car; imel je dom, hrano, prijatelje in ljubezen skrbnikov polni dve leti. To je mnogo več, kot mu je bilo namenjeno. Pepe in Repek pa sta še vedno ok, še vedno uživata dan za dnem in imata vse privilegije razvajenih mačkonov. Naše živali živijo v sedanjosti in uživajo na polno, mi se pa obremenjujemo s prihodnostjo. Vem pa, da je neskončno težko razmišljanje o tem, da bomo nekoč izgubili naše zverinice, sploh, če pride toliko slabega naenkrat.

No, Mateja, vedno znaš najti prave besede, da me potolažiš. Hvala še enkrat! Pepi pa se itak že šunja tu zraven in me gleda malo postrani, ker je še prej eno pastico (biovermin) dobil po večerji.

In najbrž je to edina stvar, ki ga ta trenutek moti. Poleg obiska pri vetu.
(Ni za kaj, Miro.)

No, Pepe se je že zleknil in je pol kavča njegovega...

Da pa se ne menimo o Repku... tale burek pa bi še več biovermin kreme, ker pač misli, da je zopet nekaj novega za jesti dobil... Lačno, lačno, nonstop.