udomačen tiger
Prispevkov: 5409
Pridružen: So apr 30, 2011 6:51 am
To okt 18, 2011 6:46 pm
Lavanda...kljub vsemu
Obljubila sem si, da ne bom. Da naj njena zgodba ostane drugje, naj čas počasi naredi svoje.
Ampak ne morem. Obletnica njene smrti je v teh dneh in konec koncev je bila ona tista, zaradi katere sem se naučila, da Whi...s ni najboljša hrana in da je "svoboda" zunanjih muc v bistvu obsodba na smrt, zato ni pošteno, da ostane samo njena slika v mojem avatarju. Zato kopiram sem moje pismo zanjo, ki je nastalo lani na nekem drugem forumu.
"Nikoli nisem bila "mačji človek". Ali kako se že reče temu neumnemu predalčkanju.
Zmeraj sem imela rada živali, pa ne le v besedah,ampak psi so znali pri meni zaigrati na tisto dodatno noto.
Potem pa si prišla ti, Lavanda.
Dve leti nazaj, maja meseca. Imeli smo piknik. Sredi žurke, smo zaslišali srce parajoče mijavkanje. Ja, to je bila tvoja mami, Maca in tvoj stric Repko. Dva muca, ki sta prosila za hrano, bila sta pa v grozljivem stanju: kost in koža, izpadajoča dlaka, Repkotu pa je manjkala tretjina repa, na koncu je imel krvav štrcelj.
Hranili smo ju in nista se mogla najesti,jedla in jedla bi, dokler ne bi počila. Potem sta prihajala čedalje pogosteje, na koncu že vsak dan. Ko sta ugotovila, da jima nočemo nič slabega, sta se pustila že pobožati in prijeti - zadosti časa, da smo ju popokali v transporter in hajd na veterino.
Repkotu se je repek zacelil, bil je kastriran, razbolhan, razglisten.
Maca je bila pa že visoko noseča.
Nekega dne, ko sem prišla iz službe, je prišla k meni, se ovijala okoli nog in predla. Tega ni počela nikoli prej. Šla sem za njo, peljala me je v star skedenj, ki je takrat še stal na dvorišču in -tam ste bili:male, komaj rojene pikice. Ti, Lavanda, , tvoji dve sestrici in bratec..
Dobro smo skrbeli za vas in čez nekaj mesecev ste bili že celi vražički. Takrat smo vas peljali na veterino. Mamica Maca je bila sterilizirana, pri tebi pa je šele veterinar ugotovil, da si velika punca. Ker si bila največja, smo bili prepričani, da si fantek.
Ob primerni starosti je bratca Dimota in sestrico Lili vzel moj brat, kjer srečno živita še danes, tebe in sestrico Mišo pa smo obdržali.
In prišel je čas za prvo cepljenje. Pri veterinarju, na mizi - nikoli ne pozabim, naslonila si se name, dosebesedno prilepila si se name. To je bil prvi znak.
Od takrat naprej, si si (kdove zakaj) mene izbrala za svojega človeka.
Obe s sestrico smo navajali, da bosta čedalje več notri in čedalje manj zunaj. In ti si mi začela slediti. Kamorkoli sem stopila, si bila za mano. Še na stranišču si hotela sedeti na mojih kolenih. Če sem šla v kuhinjo, kamor nisi smela zaradi zajca Vilija, ki se te je bal - si sedela na radiatorju in mijavkala, dokler nisem prišla ven.
Spali sva skupaj, ti si imela več povštra kot jaz. Govorila si neprestano, tvoj"mrrrrr" sem slišala 100x na dan.
Ko sem šla na dopust in je moja mami skrbela za vaju-nikoli ne pozabim, ko sem prišla domov. Stopila sem iz avta in ti si mi po nogi splezala v naročje in me po obrazu pretepla s tačkami - hotela si me okregati, kjer sem bila toliko časa, ti si me pa tako pogrešala. Mami je rekla, da še jest nisi hotela veliko, da si me skoz iskala.
Vsi so govorili - kaj takega pa še ne, da bi se muca tako navezala na človeka.Jaz pa-sem bila tako srečna. Še nikoli nisem bila pri nikomer (niti pri človeku) na prvem mestu. Pri tebi sem bila pa prva in edina.
Nisi pa mogla zmeraj biti notri pri meni. Tako kot tvoja mamica, pa tudi tvoja sestrica Miša, si - če te dolgo nisem hotela pustiti ven, si prenehala jesti, se zaletavati v vrata... in sem popustila, ker si se mi smilila.
Kot tudi tisti dan. Moj mož se je peljal s svojim avtom s službo, za njim sem se peljala s svojim avtom jaz. 100 metrov od hiše sem te zagledala, ležala si na cesti. Tekla sem ven, do tebe.... samo še enkrat si pomigala z repkom, pobožala sem te in bilo je konec. Nikoli nisi lezla v motor od avta, zakaj si to naredila takrat, Lavanda? Zlezla si v motor od moževega avta, nobeden ni vedel, da si tam in zdrobilo ti je tilnik.
Nočem se spominjati tistega dne. Vem samo to, da sem na sredi ceste padla na kolena in ....kričala. Ljudje so se ustavljali, mož je priletel nazaj, odvlekel me je s ceste, ker bi skoraj še mene povozilo.
Celo noč sem te držala v naročju, jokala, tulila.
Naslednji teden nisem šla v službo, ker sem zbolela
od joka.Tebe pa ni bilo več.
Ne morem si odpustiti. Zakaj te nisem na silo zadržala notri, zakaj, zakaj, zakaj....?!.
Zakaj ti življenje vzame tisto, kar imaš najrajši?
Ljudje zmeraj poskušamo najti racionalen odgovor na tragedije. S tem poskušamo preprečiti, da se nam ne bi zmešalo. In jaz si mislim, da si morala umreti zato, da si do konca odprla moje srce vsem naslednjim - izgubljenim, zapuščenim, sestradanim mucam, ki rabijo pomoč.
Dobro skrbim za tvojo sestrico Mišo, Lavanda. Na začasni oskrbi imam tudi Bučko, ki rabi pomoč in verjetno bo ostala pri nas.S sabo zmeraj vozim transporter in mačjo hrano, če bi kje kak mucek potreboval mojo pomoč, doniram društvom za zaščito živali, pomagam, kolikor zmorem...
Ampak tebe ni več. Nobena več ne bo taka, kot si bila ti.
Nekaj sem že dala skozi, štirideseta so tu. Pa še nikoli nisem žalovala tako, kot zate. Še nikoli mi ni nihče izkazal toliko ljubezni, kot ti; nikoli nisem bila nikomur prva, tako kot sem bila tebi.
Danes spet ne bom spala. Jokam, solze se nočejo ustaviti. Kaj bi dala, da bi te še enkrat stisnila k sebi, pobožala tvoj svileni srebrno sivi kožušček; da bi se še enkrat stisnila k meni, še enkrat mi lizala lase in urejala frizuro, še enkrat rekla "mrrrrr".
Nobeden ne razume. Vsi pravijo "saj je bila samo mačka". Ne, nisi bila samo mačka. Moja Lavanda, moja deklica, moja princeska. Zato vsaj tukaj napišem, mogoče se vsaj enemu ne bo zdelo, da sem zrela za psihiatra.
Jočem pa neprestano.
Še zmeraj si tu, in zame vedno boš. Slišim te, da me kličeš....
Meni se bo zmešalo od žalosti."
Bolečina je manjša, otopela, je pa še zmeraj prisotna in očitno zmeraj bo.
Princeska moja, tale je samo zate
http://www.youtube.com/watch?v=1UUYjd2r ... re=related
Ampak ne morem. Obletnica njene smrti je v teh dneh in konec koncev je bila ona tista, zaradi katere sem se naučila, da Whi...s ni najboljša hrana in da je "svoboda" zunanjih muc v bistvu obsodba na smrt, zato ni pošteno, da ostane samo njena slika v mojem avatarju. Zato kopiram sem moje pismo zanjo, ki je nastalo lani na nekem drugem forumu.
"Nikoli nisem bila "mačji človek". Ali kako se že reče temu neumnemu predalčkanju.
Zmeraj sem imela rada živali, pa ne le v besedah,ampak psi so znali pri meni zaigrati na tisto dodatno noto.
Potem pa si prišla ti, Lavanda.
Dve leti nazaj, maja meseca. Imeli smo piknik. Sredi žurke, smo zaslišali srce parajoče mijavkanje. Ja, to je bila tvoja mami, Maca in tvoj stric Repko. Dva muca, ki sta prosila za hrano, bila sta pa v grozljivem stanju: kost in koža, izpadajoča dlaka, Repkotu pa je manjkala tretjina repa, na koncu je imel krvav štrcelj.
Hranili smo ju in nista se mogla najesti,jedla in jedla bi, dokler ne bi počila. Potem sta prihajala čedalje pogosteje, na koncu že vsak dan. Ko sta ugotovila, da jima nočemo nič slabega, sta se pustila že pobožati in prijeti - zadosti časa, da smo ju popokali v transporter in hajd na veterino.
Repkotu se je repek zacelil, bil je kastriran, razbolhan, razglisten.
Maca je bila pa že visoko noseča.
Nekega dne, ko sem prišla iz službe, je prišla k meni, se ovijala okoli nog in predla. Tega ni počela nikoli prej. Šla sem za njo, peljala me je v star skedenj, ki je takrat še stal na dvorišču in -tam ste bili:male, komaj rojene pikice. Ti, Lavanda, , tvoji dve sestrici in bratec..
Dobro smo skrbeli za vas in čez nekaj mesecev ste bili že celi vražički. Takrat smo vas peljali na veterino. Mamica Maca je bila sterilizirana, pri tebi pa je šele veterinar ugotovil, da si velika punca. Ker si bila največja, smo bili prepričani, da si fantek.
Ob primerni starosti je bratca Dimota in sestrico Lili vzel moj brat, kjer srečno živita še danes, tebe in sestrico Mišo pa smo obdržali.
In prišel je čas za prvo cepljenje. Pri veterinarju, na mizi - nikoli ne pozabim, naslonila si se name, dosebesedno prilepila si se name. To je bil prvi znak.
Od takrat naprej, si si (kdove zakaj) mene izbrala za svojega človeka.
Obe s sestrico smo navajali, da bosta čedalje več notri in čedalje manj zunaj. In ti si mi začela slediti. Kamorkoli sem stopila, si bila za mano. Še na stranišču si hotela sedeti na mojih kolenih. Če sem šla v kuhinjo, kamor nisi smela zaradi zajca Vilija, ki se te je bal - si sedela na radiatorju in mijavkala, dokler nisem prišla ven.
Spali sva skupaj, ti si imela več povštra kot jaz. Govorila si neprestano, tvoj"mrrrrr" sem slišala 100x na dan.
Ko sem šla na dopust in je moja mami skrbela za vaju-nikoli ne pozabim, ko sem prišla domov. Stopila sem iz avta in ti si mi po nogi splezala v naročje in me po obrazu pretepla s tačkami - hotela si me okregati, kjer sem bila toliko časa, ti si me pa tako pogrešala. Mami je rekla, da še jest nisi hotela veliko, da si me skoz iskala.
Vsi so govorili - kaj takega pa še ne, da bi se muca tako navezala na človeka.Jaz pa-sem bila tako srečna. Še nikoli nisem bila pri nikomer (niti pri človeku) na prvem mestu. Pri tebi sem bila pa prva in edina.
Nisi pa mogla zmeraj biti notri pri meni. Tako kot tvoja mamica, pa tudi tvoja sestrica Miša, si - če te dolgo nisem hotela pustiti ven, si prenehala jesti, se zaletavati v vrata... in sem popustila, ker si se mi smilila.
Kot tudi tisti dan. Moj mož se je peljal s svojim avtom s službo, za njim sem se peljala s svojim avtom jaz. 100 metrov od hiše sem te zagledala, ležala si na cesti. Tekla sem ven, do tebe.... samo še enkrat si pomigala z repkom, pobožala sem te in bilo je konec. Nikoli nisi lezla v motor od avta, zakaj si to naredila takrat, Lavanda? Zlezla si v motor od moževega avta, nobeden ni vedel, da si tam in zdrobilo ti je tilnik.
Nočem se spominjati tistega dne. Vem samo to, da sem na sredi ceste padla na kolena in ....kričala. Ljudje so se ustavljali, mož je priletel nazaj, odvlekel me je s ceste, ker bi skoraj še mene povozilo.
Celo noč sem te držala v naročju, jokala, tulila.
Naslednji teden nisem šla v službo, ker sem zbolela
od joka.Tebe pa ni bilo več.
Ne morem si odpustiti. Zakaj te nisem na silo zadržala notri, zakaj, zakaj, zakaj....?!.
Zakaj ti življenje vzame tisto, kar imaš najrajši?
Ljudje zmeraj poskušamo najti racionalen odgovor na tragedije. S tem poskušamo preprečiti, da se nam ne bi zmešalo. In jaz si mislim, da si morala umreti zato, da si do konca odprla moje srce vsem naslednjim - izgubljenim, zapuščenim, sestradanim mucam, ki rabijo pomoč.
Dobro skrbim za tvojo sestrico Mišo, Lavanda. Na začasni oskrbi imam tudi Bučko, ki rabi pomoč in verjetno bo ostala pri nas.S sabo zmeraj vozim transporter in mačjo hrano, če bi kje kak mucek potreboval mojo pomoč, doniram društvom za zaščito živali, pomagam, kolikor zmorem...
Ampak tebe ni več. Nobena več ne bo taka, kot si bila ti.
Nekaj sem že dala skozi, štirideseta so tu. Pa še nikoli nisem žalovala tako, kot zate. Še nikoli mi ni nihče izkazal toliko ljubezni, kot ti; nikoli nisem bila nikomur prva, tako kot sem bila tebi.
Danes spet ne bom spala. Jokam, solze se nočejo ustaviti. Kaj bi dala, da bi te še enkrat stisnila k sebi, pobožala tvoj svileni srebrno sivi kožušček; da bi se še enkrat stisnila k meni, še enkrat mi lizala lase in urejala frizuro, še enkrat rekla "mrrrrr".
Nobeden ne razume. Vsi pravijo "saj je bila samo mačka". Ne, nisi bila samo mačka. Moja Lavanda, moja deklica, moja princeska. Zato vsaj tukaj napišem, mogoče se vsaj enemu ne bo zdelo, da sem zrela za psihiatra.
Jočem pa neprestano.
Še zmeraj si tu, in zame vedno boš. Slišim te, da me kličeš....
Meni se bo zmešalo od žalosti."
Bolečina je manjša, otopela, je pa še zmeraj prisotna in očitno zmeraj bo.
Princeska moja, tale je samo zate
http://www.youtube.com/watch?v=1UUYjd2r ... re=related
